Jebemti. V nocojšnji Tolpi bumov boste prisluhnili in se podučili oziroma seznanili z dvema izdajama, ki grozita, da bosta preprosto potrgali zvočnike in kožo z obraza vsem brezveznikom med nami. Teh je, kot vemo, ogromno, njihovega šibkega, površinskega sranja  prav tako. Guess what – slaba novica, to je transmisija sovraštva, prezira in realizacije smrti, neustavljive ubijalske ihte in diaboličnega zrenja v kaosmos. To sta izdaji, ki se oznanjata s stavkoma:

»Ploveč po luskinah Kače, hudič jaha izven krogov časa«

ter

»Moj prezir ne bo izražen z besedami/Samo z glasnimi kitarami in umori.«

In sta izdaji, ki ju podpisujejo Svartidauđi in Dauđyflin, dve pošasti islandskega undergrounda. Začnimo pri bolj znani in na teh valovih večkrat predstavljeni.

SVARTIDAUĐI: brez nasolova (Van Records, 2017)

To je v prepad porivajoča lovkasta entiteta Svartidauđi, merodajnica islandskega in splošnega kreativnega black metal undergorunda. Svartidauđi vsaj v tem tednu pa tudi sicer poslušalcem Radia Študent verjetno ni več potrebno posebej predstavljati. Nazadnje smo se jim posvečali pred nekaj dnevi v oddaji Htonične Transmisije, vsaka njihova izdaja pa si vsekakor zasluži našo pozornost in potrjuje intuicijo, da Svartidauđi v svojih rokah res nekaj imajo ter da so namenjeni v kraje, ki so za razvoj in percepcijo glasbe neizpodbitno relevantni in aktualni. O pričujoči EP izdaji se je najprej slišalo kot o nečem ekskluzivno dobavljivem na njihovi nedavni turneji po rahlo severnejših krajih, sedaj pa je vsaj na posluh dostopna vsem. In kot rečeno, z njo so se Svartidauđi spet presegli in ostali zvesti vodilu, da ne izdajo ničesar, če to ni sila nadpovprečno in pravšnje.

In to skladbi, iz katerih album sestoji, tudi sta. Depleted Pathways in Exultation sta na nek način povsem interno-logično nadaljevanje linije, ki se pne od Flesh Cathedral prek The Synthesis of Whore and Beast ter seveda ošvrkne zadnji EP skupek Hideous Silhouettes of Lynched Gods. Kar pa ostaja presenetljivo, je razsežnost te pravšnjosti, žlahtnosti, tega, da Svartidauđi tako zelo niso še eno od razočaranj in obratov stran od disonantnosti v izdajalstvo. To je bend, ki se svojega početja, svojega komponiranja in svojega igranja loteva smrtno resno, na nek način pa tudi precej brezbrižno do specifik aktualnih mikro-trendov, ki jih paradoksalno pomagajo oblikovati. In na pričujoči plošči se res sliši, kako zelo so, za razliko od največjega števila drugih, sicer briljantnih black metal tvorb, prevzeti od same glasbe in igranja le-te. To pa v teh okoljih spet ni tako pogosto, pravzaprav je vlečenje strun v te smeri prava redkost. Svartidauđi so živ bend in tega ne pustijo pozabiti niti tistim od nas, ki jih v živo žal še nismo ujeli.

Obe polovici te magijske formule – o njeni naravi bolj na široko razpredamo v že omenjenih Htoničnih Transmisijah –, posneti s pomočjo in v studiu masterminda Misþyrming DG-ja, vibrirata s črno vitalnostjo in negativno psihedeličnim demonizmom, količinama, ki jih Svartidauđi vedno dostavljajo v obilju. S subtilnimi namigi na crowleyansko-grantovsko seksualno-drogastično gnozo ter ne-subtilnimi namigi na uvide v kapilarnost smrti ter diabolični obraz božanskega Depleted Pathways in Exultation pravzaprav že kar swingata in peljeta ter ujameta zanos, ki prej spomni na Elvina Jonesa kot na večino aktualne metal igre. Kar lahko res in samo pozdravimo ter ta hvalospev enostavno zaključimo s pozivom k prisluhu in plesu vzdolž teh prekletih ekscitacij za tiste, ki si upajo.

DAUĐYFLIN: Ofbeldi (Iron Lung Records, 2017)

Pred tem pa predstavljamo še druščino, ki jim bo sledila. To so pobesnele Dauđyflin iz Reykjavika, punk-noise-crust detonacija, ki vedno bolj črni. Po izjemnem otvoritvenem EP-ju Drepa Drepa je letos med nas prišel album Ofbeldi, ki je izšel pri Iron Lung Records, založbi, ki jo je na teh valovih že kar nekajkrat predstavljal kolega Luka Bevk. Kaj reči o Dauđyflin? Česa tako nataknjenega in sovražnega že dolgo ne, zvarek, ki nam ga bruhajo v obraz je preprosto popoln. Poprisotenje najdirektnejšega udrihanja po rock'n'roll instrumentariju, ki je skorajda izven časa, ter nespregledljiva blackmetalska patina, ki ji to sploh ni treba biti. Povedano drugače – to so Bathory in Ildjarn za zdajšnji punk trenutek, le da boljše in bolj nevarno.

Enajst izbruhov besnila, ki noče prijateljev, odraža neizpodbitno mojstrstvo, Dauđyflin ustvarjajo in odigrajo nekaj najboljšega in najbolj bastardnega metal-punk-whatever riffinga, neverjetno inteligentnega in ne-banalnega. Naslov Ofbeldi, ki v islandščini pomeni nasilje, pa pomete z vsemi pomilovanja vrednimi poskusi izražanja anti-socialnega besnila, ki v sebi še vedno skrivajo željo po ugajanju in sprejetosti. Dauđyflin pravijo – sovražim te in vas, naj bo jasno, da smo sovražniki. In tako njihova glasba tudi zveni ter ponuja enkratno priložnost, da se potopimo v možnost ekspresije ter resnične izkušnje prek orodij, ki še zdaleč niso iztrošena, temveč rabijo le priklop na pravo električno napeljavo.