Svibanj: Svibanj vol. 1 + How Yes No: Simple Tones
V Tolpi bumov tokrat recenziramo dve izdaji naših južnih sosedov. Najprej prvenec Svibanj vol. 1 sedemčlanske superskupine Svibanj, ki je izšel pri založbi Mudri brk julija letos. V drugi polovici pa se bomo posvetili artpank triu How Yes No, ki je ponudil svojo drugo izdajo Simple Tones. EP je izšel pri založbi Vesela kornjača, tako kot prvi obravnavani izdelek junija letos.
Svibanj: Svibanj vol. 1 (Mudri brk, 2025)
Pogosto se lotimo novega projekta in smo zanj ob začetku popolnoma nahajpani. Po nekaj dneh se pojavijo prve prepreke in odločimo se, da ga bomo za nekaj časa odmislili. Se nam bo že utrnila nova ideja, ko se vrnemo. Res se ponovno spomnimo nanj, a sedaj zaradi samokritičnosti naše prvotno delo popolnoma predrugačimo in ponovno ostane nedokončano. Po več podobnih ciklih nam ostanejo samo še zadnji popravki, a se zazremo v ustvarjeno, pa nas spet nekaj zmoti. Napredek v službi tako stagnira, magistrska, ki bi lahko bila končana v nekaj mesecih, se zavleče globoko v absolventsko leto, in album, ki naj bi ga dokončali že pred leti, še vedno sedi na našem oblaku. Temu vrtinčenju kar ni konca. Najprej se označimo za lene, potem za osebe, ki pač zapravljajo čas, na koncu pa se tolažimo s tem, da se k projektu vsaj vračamo in da smo že na to lahko ponosni. Vseskozi iščemo rešitve za naše moreče stanje.
Na pomoč sta nam priskočili hrvaški zasedbi, ki ju obravnavamo v tokratni recenziji. Vsaka od njiju nam poda drugačen, a enako učinkovit nasvet. Rešilno bilko je prva pomolila novonastala sedemčlanska superskupina Svibanj, ki pravi ne kompliciraj preveč, raje malo improviziraj. Upoštevajoč lastni nasvet so prvenec Svibanj vol. 1 ustvarili po principu en komad na dan, brez predhodnega načrtovanja. Idejna zasnova za takšno delo se je porodila Anji Tkalec, kitaristki in basistki zasedb ###, Punčke in drugih, in sicer na podlagi podobnega projekta In The Fishtank, ki ga že vrsto let izvaja nizozemska založba Kokurrent. Anji Tkalec so se v studiu pridružili še drugi velikani hrvaške alternativne scene. Najprej sočlana ### Goran Nježić z bobni in Sven Sorić s kitaro, potem pa še kitaristka in vokalistka Eva Badanjak iz benda Žen. Sledili so vsestranski inštrumentalist Ivica Antunović oziroma Naranča iz Stereosister, Mark Mrakovčić, kitaristka in vokalistka Jona Jovanović, ki je del Elizabete Bam, in pa Laura Tandarić iz zasedbe Ki Klop. Ustvarjalci so se v sedmih snemalnih dneh v studiu izmenjevali v različnih postavah in tako do konca tedna oblikovali obravnavani album, v katerem lahko hitro prepoznamo vplive izvornih bendov sestavnih članov.
V zvoke improvizirano nastalega prvenca nas uvedejo s stopnjevanjem dronovskih efektov, ki nas počasi srkajo vase, ob dodatku ritem sekcije, rifov električne kitare in blagoglasnega vokala pa nas prevzamejo v vsej svoji veličini. Tako hipnotizirani od ogromnega zvočnega prostora okrog nas se začnemo kar samodejno zibati v postrockovskih vijugah, prikimavati z glavo in cepetati ob nojzerskih potegih, na koncu pa še plesati in skakati v tistih bolj indierockovskih in popoidnih odmevih. V njih vsakič znova prepoznamo delček Žen, tu in tam košček zasedbe Pučke, velikokrat pa nas slišano spomni tudi na domače Lelee. Skozi naša ušesa vejejo tudi eterično-sanjajoči ambientalni motivi, ki jih v skladbi Nedelja razgibajo zveni elektronskih vpadov, v komadu Kayak pa odsekano prekine distorzirana kitara in čustveno nabiti vokal, ki kot celota precej spominja na dela zasedbe Yo La Tengo.
Melodije v komadih so nanizane ena za drugo, pri tem pa nas s sabo vlečejo z enega konca zvočnega prostora na drugega. Z njimi jadramo skozi različne teksture in mestoma iščemo potapljaško masko, da bi si temeljito ogledali vso globino, ki jo ponujajo. Zaporedje skladb izkazuje povezanost. Plujemo namreč brez preprek ali odsekanih pristankov, v celoti pa lahko opazimo nekakšno neujemanje. Vse to lahko verjetno pripišemo okoliščinam nastanka kompilacije, kjer so skladbe vznikale kot izolirane celote in so združene le po kar se da smiselnem ključu. Album je verjetno še najmanj zanimiv za pasivnega slušatelja, slehernemu poslušalcu pa ponuja vsaj nekaj. Več kot mu posvetimo pozornosti, globlje nas ponese, in ob vsakem ponovnem predvajanju navdušuje z novimi zvočnimi koščki, ki jih prej nismo ujeli.
How Yes No: Simple Tones EP (Vesela kornjača, 2025)
Ko se album zaključi in v naših ušesih odzvanja samo še njegov odmev, razmišljamo – če lahko takšna plošča improvizirano nastane v zgolj enem tednu, se res splača malo manj komplicirati. Še preden se tedaj v naše misli uspejo prikrasti nove negativne samorefleksije, se pred nami že pojavi zagrebški art pank trio How Yes No z drugim naukom – ne jemlji stvari preresno, samo malo se poigravaj. Toda ko vidijo, kako že začenjamo zavijati z očmi, Ivan Andrašić, Anamaria Rončević in Jura Pura pred nas kot dokaz postavijo svoj najnovejši EP Simple Tones.
Ob prvem pogledu na delo razumemo, od kod izhaja bendov nasvet. Rožnato obarvana naslovnica z igrivo ilustracijo izpod prstov Lovrota Škiljića in predstavitev banda v obliki treh besednih iger sta navihani in nič kaj preveč resni. Ko zaslišimo prve preproste tone EP-ja, pa se naše razumevanje še poglobi. Vsi komadi, od prvega do zadnjega, so razposajeni tako v inštrumentariju kot v vokalih. Naj bo to s spevnim prepevanjem o tipu, ki je s svojimi sončnimi očali v zaprtem prostoru zelo očitno čisti pozer, ob enostavih in igrivih ritmih basa, kar najdemo v uvodnem komadu Sunglasses. Ali pa prehod iz panka z odvodi new wava v minimalistično glasbo, ki se navadno predvaja v dvigalih, ob spremnem besedilu, ki poudarja, da ni nič narobe s preprostostjo, čemur smo priča v naslovni skladbi Simple Tones.
Malo manj kot dvanajst minut naša ušesa preplavlja kombinacija art panka, new wava, altpopa in še kaj, to zmes pa opremljajo besedila iz širokega tematskega spektra, ki vseskozi obdržijo radoživost in šaljivost. Glasba melodično spominja na Gang of Four ali nekatere bolj živahne komade zasedbe Television. Kljub obsežnemu žarnskemu naboru pa kompozicije ostanejo dokaj enostavne, z izjemo zvočno nekoliko zanimivejšega, izključno inštrumentalnega zaključnega komada No. Kratkometražec tako deluje kot bolj blagozvočna in živahna verzija njihovega debitantskega albuma Small Talk z večinoma ohranjeno izvorno formo.
Z igrivostjo je triu How Yes No uspelo ustvariti album, ob katerem nikakor ne moremo biti pri miru, in nam dokazati, da ima bendov nasvet tudi precej teže. K njemu se vračamo vsakič, ko si želimo vsaj za trenutek izklopiti resnost vsakdanjega življenja, izprazniti glavo vse samokritičnosti in preprosto samo ugotoviti, da nič ni tako zelo resno.
Dodaj komentar
Komentiraj