Sweet Trip: A Tiny House, In Secret Speeches, Polar Equals

Recenzija izdelka
9. 6. 2021 - 19.00

DARLA RECORDS, 2021

 

Začetki zasedbe Sweet Trip segajo v sredino 90. let Sprva je štela štiri člane, od katerih sta danes ostala le še dva - Roberto Burgo ter Valerie Cooper. Že s prvencem Halica leta 1998 se z žanrsko fuzijo skoraj vseh zvočnih krajin, ki so zaznamovale 90. leta, niso ravno držali nazaj in tako ustvarili precej v prihodnost zazrto mešanico kompleksnih ritmov IDM-a, ambientalnega techna, shoegazerskih kitar ter vokalov, polnih dream popovske melodike. Kljub velikemu potencialu pa je izdaja vseeno skozi leta ostala manj poznana.

Dobrih pet let kasneje so izdali album Velocity: Design: Comfort, ki že z uvodno skladbo opozori na to, da je zasedba s prvencem pravzaprav zgolj sramežljivo naznanila svoj prihod, prava seznanitev z bendovim potencialom pa gre temu dolgometražcu. In dolgometražec s 73 minutami ta album gotovo tudi je. Precej bolj z glitchem obdana navidezna pop zmešnjava IDM-a ter shoegazea v svojem kontroliranem maksimalizmu ne pojenja do samega konca, pot do tja pa je napolnjena z nepričakovanimi obrati in stranskimi potmi, ki poslušalca peljejo po vedno znova novem terenu, album pa tako zveni sveže še danes, skoraj dve desetletji kasneje. In če je Velocity: Design: Comfortzaznamovala nekakšna predvidljiva nepredvidljivost, so Sweet Trip dobrih šest let kasneje z novo izdajo You Will Never Know Why obrnili zadevo in ustvarili precej bolj skoncentrirano in linearno zbirko evokativnega dream popa z večjih poudarkom na rockerski strani svojega zvoka, medtem ko so elektroniko postavili bolj v ozadje za poudarjanje atmosferičnosti in raznih instrumentalnih pasaž. 

Kmalu zatem pa se je delovanje zasedbe popolnoma ustavilo. Vsak član je odšel svojo pot, za sabo pa so pustili zapuščino treh albumov, od katerih je vsak zgolj še razširil že tako obsežno zvočno polje, na katerem se je zasedba očitno počutila nadvse udobno, vseskozi pa so ohranjali določene karakteristike, zaradi katerih je vsaka izdaja delovala avtentično sweettripovsko. V vsem času obstoja Sweet Trip nikoli niso dosegli prepoznavnosti med širšo množico, počasi pa se je na raznih platformah in forumih širom spleta vzpostavljala manjša baza glasbenih navdušencev nad obskurnejšimi najdbami, ki so dotično diskografijo ohranjali v čislih kot eno tistih brezmadežnih, kakršnih na sceni skorajda ni. 

Tako se je ob najavi novega albuma sedaj dua Sweet Trip pojavil razumljiv dvom med sledilci, ki so se predvsem ustrašiliskrunitve njim tako ljube diskografije. Prvič se je namreč zgodilo, da se je pred izdajo albuma med ljudmi pojavilo dejansko pričakovanje, ki pa bi lahko zelo hitro prešlo v razočaranje, kot se v podobnih primerih tako rado pripeti. Pri tem je bila zasedba v posebno nezavidljivem položaju ravno zaradi diverzitete svoje diskografije, kar je pri ljudeh ustvarilo še posebej raznolika pričakovanja, ki jih je bilo za uspešno vrnitev na sceno treba izpolniti. Pa vendar si je kljub vsemu lahko na dan izida plate A Tiny House, In Secret Speeches, Polar Equals oddahnil celoten nabor zvestih poslušalcev, saj gre v dotičnem primeru za precej soliden povratekki zelo samozavestno in po občutku precej neobremenjeno doseže zastavljena pričakovanja in jih mogoče celo presega. 

Ponovno smo deležni dobrih 70 minut sanjave pop glasbe, ki se sprehaja po zvočnih krajinah shoegazea, indietronike, IDM-a ter glitcha in v kateri ni zapravljenega momenta. Sicer je moč zaslediti, da tokrat duo ni ciljal na zvočni preobrat od prejšnjega albuma, temveč je preprosto zaobjel vse, kar je zasedba ustvarila do sedaj, ob tem pa se je mogoče bolj kot kdajkoli naslonil na samo imerzivno izkušnjo poslušalca s poudarjenimi sinti, bogato produkcijo in predvsem eteričnimi pop melodijami, polnimi melanholične vznesenosti. 

Ena izmed kvalitet albuma kot tudi celotne diskografije je sama konsistenca poteka skladb, zaradi česar je težko izpostaviti katerikoli moment, ki bi znatno segal nad preostali material, kot je tudi težko najti komad, ki bi bil odvečen. V tem morda tudi tiči razlog, zakaj si Sweet Trip rad med izdajami vzame toliko časa. Po besedah Roberta se je zasedba vsakega projekta vedno lotila povsem neobremenjeno in so si zanj vzeli toliko časa, kot so ga potrebovali, in se za smer, v katero bi usmerili nov projekt, odločili povsem po momentalnemu občutju. Tako vsak njihov album odslikava iskreno glasbeno podobo vseh vključenih v proces komponiranja in snemanja v tistem trenutku in album A Tiny House tukaj ni izjema. Roberto in Valerie sta se izkazala za res efektiven duo, ki ju čas ne ustavi, kot tudi ne večletna odtujenost. In vse dokler bo pri Sweet Trip obstajala želja ali potreba po ustvarjanju, nam skoraj gotovo ne bo več treba preveč skrbeti za kvaliteto nove glasbe.

Leto izdaje: 
Avtorji: 
Institucije: 

facebook twitter rss

 

Podprite kakovostne radijske vsebine tudi v koronski dobi, kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • [[nid:123]] - Insert a node content
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.