Sweven: The Ethernal Resonance
Ván Records, 2020
Tokrat bomo v Tolpi Bumov na pladenj postavili prvega resnega kandidata za ploščo leta na podzemni metal sceni. Od nikoder se je pojavil band Sweven in izdal ploščo The Eternal Resonance za založbo Ván Records.
No, bend Sweven iskreno ni prišel iz niča. Vsi, ki vsaj malo sledijo sceni, so že slišali za Morbus Chron. Veliko se je govorilo o odtisu, ki ga je za sabo pustil njihov prvenec Sleeper At The Rift iz leta 2011. Takrat so se začeli pojavljati prvi bendi, ki so mešali vplive starega švedskega death metala in starega ameriškega metala, s katerimi so ustvarili novi trend v žanru. Poleg Morbus Chron večkrat omenjamo še bende, kot so Diskord, Obliteration, Reptilian in Sepulcher. Razlog, zakaj omenjamo Morbus Chron, pa je to, da glavna oseba te zasedbe stoji tudi za rifi, ki jih bomo poslušali nocoj. Robert Andersson je avtor glasbe in koncepta za Sweven in vsi, ki smo sledili njegovemu preminulemu bendu, smo vedeli, da za Sweven stoji prav on. Najprej že zato, ker je bil tak naslov zadnje plate mladih Švedov Morbus Chron pa tudi zato, ker je bila platnica zelo podobna platnici plate, naslovljene Sweven - obe je namreč narisal Raul Gonzalez.
Da bi razumeli vznemirjenje, ki se je nabralo okrog plošče The Eternal Resonance, moramo orisati pot, ki jo je Andersson prehodil od začetkov Morbus Chron pa do plošče, ki jo predstavljamo tokrat. Najprej je potrebno izpostaviti vpliv, ki so ga imeli Morbus Chron na sceno tako s ploščo Sleepers At The Rift, ki je bila ena izmed prvih, ki so definirale že omenjeni trend, kot ogromen stilski in tehnični preskok na bendovi drugi in hkrati zadnji plati Sweven. Sweven je bila ena izmed tistih plošč, ki so premaknile mejnike agresivnega death metala ter progresivnih prijemov predvsem v smislu kompozicije. Vsekakor je bila Sweven tudi plošča, ki je zaznamovala cel val atmosferičnih death doom bendov iz jamskih globin. Izšla je leta 2014, septembra 2015 pa je bend razpadel. Luknjo, ki jo je razpad benda pustil za seboj, so hitro napolnili drugi, a razočaranje je bilo veliko, vsi smo namreč upali na še kako presenečenje.
V tistem obdobju so se ponovno aktivirali kultni švedski death metalci Entombed. Robert Andersson je mlajši brat Nickeja Anderssona, ki je bil bobnar pri Entombed. Nicke je mlajšega brata povabil v novo postavo Entombed, v kateri je bil Robert nato vokalist. Poleg obveznosti z Entombed pa je Robert takrat ustvaril še en izredno zanimiv bend Temisto, ki je žal izdal zgolj eno istoimensko plato. V Temisto ga slišimo še bolj razdivjanega v svojih kitarskih rifih, tu se namreč nekako vrača nazaj k agresivnemu death black metalu, ki zelo spominja na Darkthrone iz obdobja Under The Funeral Moon ter tudi na bende, kot je Aura Noir. Da ne bi delali krivice drugim članom benda Morbus Chron, pa moramo izpostaviti še druga dva člana, ki sta močneje silila v surove thrasherske vode, in morda so bila ravno ta estetsko-žanrska razhajanja razlog za razpad benda. Dag Landin in Edvin Aftonfalk danes igrata v bendu Tøronto, ki bo konec maja izdal prvenec Under Siege pri nemški založbi Dying Victim.
Če primerjamo omenjeno ploščo Sweven in zdaj bend Sweven, takoj opazimo podobnosti pa tudi razlike. The Eternal Resonance teče v organskem sosledju skladb izpod prstov Anderssona. Nemogoče pa bi bilo ignorirati izreden tehnični preskok v kontekstu struktur skladb in idej. Čutiti je, da je material na novi plošči rezultat ogromno ur premisleka o delu s kitarami v kontekstu kompozicij. In morda je ravno to tisto ključno, tisto, kar zagotovi izkušnji poslušanja plošče dodano vrednost. Ravno tista stopnička višje od plošče Sweven zasedbe Morbus Chron da izjemen občutek zadovoljstva in svežine ob plošči The Eternal Resonance. Primerljivo težo izkušnji vlije izjemna produkcija na plošči, ki je izdelana do najmanjšega detajla. Zasluge za to nosi vrhunska ekipa: bobni so bili posneti s pomočjo Rasmusa Booberja, ki je ujel fantastičen performans bobnarja Jesperja Nyreliusa. Ekspertiza Davida Castilla je odigrala ključno vlogo pri snemanju kitar, ki enako kot bobni zvenijo organsko in so v izjemni harmoniji s celotno zvočno sliko. Za master pa je poskrbel Magnus Lindberg v studiu Redmount. Magnus je znan predvsem kot glavni kitarist švedske zasedbe Cult Of Luna.
Takšna kvaliteta posnetkov povzroči le še več veselja ob iskanju detajlov v skladbah. Material, ki ga bend ponudi, je namenjen večkratnemu poslušanju. Za vsrkati ploščo v njeni celoti se ji moramo posvetiti in pozorno poslušati od začetka do konca. Kljub temu, da The Eternal Resonance vsebuje veliko psihedeličnih elementov, poslušalcu nikoli ne pusti zaplavati prav daleč. Ekstremna količina in intenzivnost kitarskih rifov nas nenehno preseneča, bodisi ko bend preskakuje med tihimi in glasnimi del bodisi zgolj v daljših epskih pasažah, ki izkušnjo poslušanja povzdignejo v vrhunec. Prav stopnjevanja intenzivnosti, ki se razvijejo v katarzične rife in iskreno čustveno dretje nas povzdignejo v ekstatična doživetja. Takšni momenti izjemne triumfalnosti epskih rifov so na ploščo vključeni v ravno pravšnji meri, da jih tudi skozi večkratna poslušanja nestrpno pričakuješ.
Morda gre največ skupnih točk med materialom s plošče Sweven in ploščo The Eternal Resonance iskati prav v takšnih triumfalnih kitarskih linijah. Skozi več skladb na novi plošči prav v kontekstu izjemnih kitarskih eskalacij pa tudi v mirnih, progresivnejših trenutkih resonira skladba zasedbe Morbus Chron Towards a Dark Sky. Andersson je formulo z zadnje plošče svojega preminulega benda dovršil in jo naredil še bolj funkcionalno. Če so nas na plošči Sweven presenečale zanimive kompozicije ter bendova sposobnost, da mirne psihedelične pasaže prelevi v black-metalske eksplozije nasilja, nas na plošči The Eternal Resonance preseneča dovršenost kitarskih rifov, ki so premišljeni do najmanjših fines. Zanimiva je tudi uporaba klavirja, ki je tako dobro skrit v ozadje, da ga ob prvem poslušanju sploh ne zaznamo. Seveda boste tu našli tudi nekaj sintetičnih zvokov klaviatur, a tudi te so skrite v miksu - podobno kot klavir. Veliko nas je pričakovalo, da bo novi bend zvenel agresivneje in bolj glasno. A temu ni tako. Hitri deli nastopijo redko, denimo v skladbi Visceral Blight, v kateri tudi prvič in zadnjič slišimo klasičen blast beat in hkrati je to tudi točka plošče, ki najbolj spominja na ploščo Sweven. Tudi skladba Mycelia - sicer prvi single s plošče, vključuje hitrejše segmente, ki pa niso ključni za celotno izkušnjo, pač pa so le del kompleksnih struktur novih skladb.
The Eternal Resonance traja približno polno uro. Zaradi intenzivnosti in števila riffov pa ta ura zelo hitro mine. Vsaka skladba posebej je zgodba zase in vsaki je dodeljeno premišljeno mesto znotraj celote plošče. Takšna dovršenost pa mora gotovo pomeniti kandidatko za ploščo leta.
Dodaj komentar
Komentiraj