ŠOP Records, 2023

Odkar je v glasbeno prakso po žici pripotoval prvi elektron – najsi v obliki tehnologije za snemanje in predvajanje zvoka ali pa v inštrumentih –, glasbo preči opozicija med naravo in tehnologijo. Zasledimo jo lahko tudi v obliki nasprotja med navzočim in posredovanim, pristnim in umetnim, človeškim in tujim. V medijskih prispevkih iz prejšnjega stoletja lahko opazimo zavračanje elektronsko proizvedene glasbe, češ da gre za vdor tehnologije v človeka. Elektronska glasba je v skladu s to predstavo dolgo zvenela »hladno«, kot nekaj, na kar človeška ušesa mogoče sploh niso prilagojena.

Vsekakor to ločnico zaznavamo še danes, a prej kot preseženo ali vsaj zamegljeno: niti ni tehnologija več povsem umetna niti ni človek več popolnoma naraven. Smo torej v času naravne, tople elektronike in hladnega, umetnega poslušalca. Tvegali bi lahko tezo, da sta k otoplitvi elektronskih zvokov veliko prispevali Björk in Madonna v devetdesetih letih prejšnjega stoletja. Eden od nosilcev opomina na ohladitev poslušalcev elektronike pa bi lahko bil – čeprav je izbor tu precej arbitraren – Aphex Twin, ki ravno s svojo ostrino beleži, kako radi se postavimo na stran objekta tehnologije. V tem okviru je zrasel tudi tachyon, čigar tretji samostojni album Škratje poezije iz druge dimenzije recenziramo v tokratni Tolpi bumov.

»Tachyon« oziroma »tahion« naj bi bil subatomski delec, ki potuje hitreje kot svetloba – a za zdaj obstoj takih delcev ostaja v domeni postulata in s tem tudi znanstvene fantastike. Sci-fi komponenta tachyonove muzike že od samega začetka deluje kot konceptualna podvojitev njegove zvočne odpuljenosti. Na novem albumu pa jo zaznamuje prijaznejši odnos do tehnologije, kot ga prikazujejo naslovi skladb Čaronalnik V.627, Vrtna podmornica V.6 ali Egon A​.​S​.​C. (​ˈ​so​͞​op​ə​rk​ə​m​ˌ​pyo​͞​od​ə​r). Tu imamo tudi motiv domačih živali, razviden v kužku na naslovnici oziroma omembi mačk v naslovih skladb, ki še dodatno podčrta domačnost in toplino albuma. In tudi dejansko tachyon ve, kaj počne, in izpolni obljubo: že prvih nekaj sekund albuma nam da vedeti, da bo izdelek Škratje poezije iz druge dimenzije mehkejši in prijaznejši od predhodnikov ter da bodo njegovi robovi bolj zaobljeni.

Album Škratje poezije ne izhaja iz ni del* tachyonove serije Doing Computer Music, prej bi lahko rekli, da izhaja iz nje in jo presega. Odličnemu nazobčanemu debiju Vol. 1, ki je izšel aprila lani, je nato avgusta sledil kozmično-progresivni preobrat Vol. -2. V istem času je izšlo tudi skrivnostno sodelovanje tachyona z nekim Marjanom Miyamotom v obliki albuma Electronic Textures for Symbiotic Ambidextrous, ki pa je bil bolj poligon za vadbo kot dokončan izdelek. Mimogrede, ovinek raziskovalnega novinarstva nam je razodel, da je Marjan Miyamoto v resnici istoveten s tachyonom in da je šlo bolj za sodelovanje tipa Dr. Jekyll in Mr. Hyde.

Tachyonov zvok bi zato lahko opisali kot popotovanje po vesolju z raketnim plovilom, katerega software laufa na Windows 95 na disketah. Kot se spodobi, imamo iz vsemirskega prostranstva skozi okno rakete dober razgled na Zemljo. V jasnem vremenu lahko vidimo celo Ljubljano in hišne ljubljenčke v njenih stanovanjih, če ravno niso prazni Airbnb-ji. To je estetika, ki jo je iznašel tachyon, in z njo nam solicitira: nima veze, kako hladno in indiferentno je vesolje – važno je to, kar imamo tu. Oziroma, kot se niti najmanj naivno vpraša hitič s prvega albuma: če solze v vesolju načeloma lebdijo, zakaj mi potem tečejo po licu?

Komadi nam privoščijo ravno toliko ritma, da se lahko pozibavamo, znotraj te matrike pa so skladbe mikroritmično razbite. V tej ostrorobi ritmični konstrukciji pa vztrajajo melodične, razvijajoče se in čutne sintovske linije. Tachyon te konstelacije ne uporabi za to, da bi po volji odmerjal prijetno in neprijetno, pri čemer bi »grda« ritmična zunanjost omejevala sicer prelahko dostopnost »lepe« notranje melodičnosti. Ne, tachyonov prijem je dosti spretnejši: tako kot princesa Fiona v Shreku prepozna, da ne gre za »notranjo lepoto« za videzom »grde zunanjosti«, ampak da je sama zunanjost vedno že bila lepa.

Kljub temu da nekaterih skladb ne nese čarobni občutek vesoljskega popotovanja, zaradi česar so »samo« breakbeatovske, vseeno lahko že na daleč slišimo, da je to tachyonov najboljši izdelek doslej. Važno je tudi, da se mu kolena ne šibijo pod težo lastnega talenta in da z vsakim novim izdelkom izumlja nove horizonte. S svojim neumornim humanističnim sožitjem v tehnološko obogatenem svetu bo avtor letos poleti z novim materialom nastopal tudi v živo, saj je eden od šestih letošnjih klubskih maratoncev. Ne rezervirajte torej še izleta v vesolje s privatnimi oderuhi tipa SpaceX, ki na osebo računajo stotisoče dolarjev, saj so koncerti Klubskega maratona brezplačni. Škratje poezije so nam skratka prišli povedat, kako je v drugi dimenziji, in pravijo, da je, citiramo, »boˡaₙoᵒ, ͪ ͣ ͪ ͣ ͪ ͣ«. Konec citata.

* Avtorjev lapsus.