TAMIKREST: Toumastin (Glitterhouse, 2011) (ponovitev 17. 12. 2011 ob 01.00)

TAMIKREST: Toumastin (Glitterhouse, 2011) (ponovitev 17. 12. 2011 ob 01.00)

Oddaja
Tamikrest : Toumastin
10. 12. 2011 - 19.00

Album Toumastin tuareške zasedbe Tamikrest je izšel dobro leto po prvencu Adagh in takoj je treba reči, da se bendu oziroma glasbi na albumu niti najmanj ne pozna, da gre za prislovično težaven drugi album. V primerjavi s prvencem - oba je produciral Chris Eckman - so komadi morda za odtenek manj zibajoči in bolj groovajoči, energično-rockerski. A tudi v teh čvrstih komadih je prek zasanjanih, počasnih pripevov, še bolj pa prek občasnega vriskanja zaznati tipične prvine puščavskega rocka.

* Tuareške zasedbe smo na teh valovih redno spremljali, povrhu pa smo imeli srečo, da smo najvidnejšo med njimi, Tinariwen, slišali v živo na Drugi godbi leta 2002 že na začetku njene glasbene poti. Deset let je torej minilo od našega prvega srečanja s prepoznavnim hipnotičnim ritmom, ki se ga je prijelo poimenovanje »puščavski rock« ali »saharski blues«, od takrat pa so se tovrstne skupine namnožile. Za hip se je zazdelo, da je ta slog postal modna muha in zapoved, seveda za nas, zahodnjaške odjemalce afriških muzik. A vendar je vsaka nova tovrstna zasedba, kot so denimo Bombino, Terakaft ali Tartit, prinesla nekaj novega.

Med najmlajše tuareške zasedbe sodi bend Tamikrest, ki smo ga tudi že lahko slišali v živo, in sicer na imenitnem drugogodbaškem skupnem nastopu z ameriško-avstralsko-slovensko navezo Dirtmusic. V slednjem triu je tudi slovenski Seattlečan Chris Eckman, ki je pomembno prispeval k preboju Tamikrest. Eckman je namreč skupaj z Dirtmusic igral na slovitem malijskem Festivalu v puščavi, kjer se je rockerska trojka spoprijateljila z glasbeniki iz Tamikresta. To glasbeno prijateljstvo je takrat porodilo kar dva odlična albuma. Dirtmusic je na svojem albumu BKO gostil člane Tamikrest in tako ameriškemu folk-rocku pritaknil piš puščavske pishadelije, povrhu pa je Eckman produciral prvenec Tamikrest z naslovom Adagh.

Vodja Walkaboutsov se je v podobni vlogi znašel na drugem albumu Tamikrest z naslovom Toumastin, ki vam ga bomo kmalu zavrteli. Eckman je album miksal in produciral ter poskrbel tudi za ščepec glasbenih gostov, med katerimi gre izpostaviti slovenske prispevke: tolkalec Blaž Celarec, pozavnist Rok Štirn in violist Matjaž Sekne. Za klaviaturami je bil Chris Cacavas iz Green on Red, seveda pa je tudi Eckman zaigral, a presenetljivo, ne kitare, pač pa klaviature.

Album Toumastin je izšel dobro leto po prvencu Adagh in takoj je treba reči, da se bendu oziroma glasbi na albumu niti najmanj ne pozna, da gre za prislovično težaven drugi album. V primerjavi s prvencem so komadi morda za odtenek manj zibajoči in bolj groovajoči, energično rockerski. A tudi v teh čvrstih komadih je prek zasanjanih, počasnih pripevov, še bolj pa prek občasnega vriskanja zaznati tipične prvine puščavskega rocka.

Največji domet tega odličnega albuma je nemara prav v tem, da fino zbalansira čvrstost in robatost z akustičnimi in eteričnimi deli. Album se tudi lepo odvija, od uvodnih tresočih ritmov, od katerih nas zasrbijo pete, do sklepne, počasi valeče se viže, v kateri zadet vokal glavnega pisca pesmi Ousmaneja Ag Mosse ob vijugastem solu na električni kitari pospremi še otožna viola Matjaža Sekneta.

In če že omenjamo kitarske sole – preden smo na ovitku prebrali, da Eckman igra le klaviature -, smo bili prepričani, da je sem ter tja v roke prijel kitaro. Solistični parti so namreč dostikrat podobni ameriškemu klasičnemu, staremu rocku ali pa folkrocku v slogu Neila Younga. Dejstvo, da so sami člani Tamikresta odigrali te parte, pa potrjuje, da njihova zgodba o tem, kako so se ob srkanju in preigravanju godbe svojih vzornikov Tinariwen napajali še pri Hendrixu, Marleyju in podobnih, ni le promocijska domislica.

Tamikrest so tako že na drugem albumu potrdili naša pričakovanja, porojena ob prvem albumu in koncertnem snidenju z njimi, da bodo namreč zrasli v neko čisto posebno zasedbo, ki bo iz »americane« in »africane« ustvarila nekaj čisto posebnega. Kar navsezadnje izpričujejo že s svojim imenom, ki v prevodu pomeni križišče, zvezo ali pa prihodnost. Hkrati pa ostajajo še kako prepoznavni, ukoreninjeni – kakor koli se tole čudno sliši – v žgoč in nepregleden saharski pesek. Kajti, kot je rekel Eckman: »Kamor koli gredo, puščavo nosijo s seboj.«

pripravil Mario Batelić

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.