Rattle Records, 2023

Kako čudežno se utegnejo plesti časovne zanke, hakeljci, vsakdanje in znotrajmuzično pojmovanje časa, kadar imamo opraviti s pretkanimi in domiselnimi improvizatorji, improvizatorkami; kako junaško pri njih zazvenijo spopadi z minevanjem in pogledi nanj ... Tania Giannouli iz Grčije nam z novim albumom ponudi čudovit odgovor na razne reči časa in nas obenem počasi, previdno spravi ob sapo, ko se njeno poigravanje s časovnostmi tako nepretenciozno, recimo kar: lepo odigrano in ravno prav skrivnostno zlije v občutek gibke večnosti in varnih, dostopnih globočin. S tem nam – kar je v muziki nemara najpomembnejše – pusti obilo možnosti za naša lastna in vsa druga nadaljnja vprašanja o času. V glasbi, z njo, zunaj nje. Pričujoči album, avtoričin prvi solističen, je vsekakor posnet pravočasno. Pred nami je namreč zrela introspekcija s krepko melodično noto, brez odvečnih nihanj, redukcij, dodatkov, opomb, podana s trezno, urejeno glavo, pri čemer pa ni zaznati prav nikakršne hermetičnosti in tehnicizma, zadovoljstva z bravurami. Prej obrnjeno.

Odkar sta se Gunther Schuller in Ran Blake pred davnimi desetletji na veliko ubadala s tako imenovanim tretjim tokom in poslušalsko uho poskušala navaditi na nonšalantnejše, predvsem pa nepristransko razmerje med jazzom in klasično glasbo, se je zatresla že premnoga pianistična roka. Kot taka je zašla bodisi v blodnjavo, nemalokrat celo ihtavo fuzijo ali pa je pretirano očitno hlepela po doseganju enakopravnosti in se tako izgubila v abstraktnem misticizmu. Zato je recenzentu zmerom v veselje, kadar lahko predstavi klavirski recital, pri katerem je razmerje med jazzom in klasiko del unikatnega koncepta in razgali neznosnost problematike samega razmerja: stara, dobra evropska improvizacija zadevo navadno razreši s šarmantno, historično utemeljeno zmesjo sinkopiranja in modernistične atake, Tania Giannouli pa je v postopku radikalno neobremenjena, spretno se izmakne v svoj svet in kratko malo izvaja – novo muziko.

Zadeve jazza in klasike so prežete svojsko, kakor v lahnem drncu sežejo čez žanrske pasti, predstavljene so z drugotnimi in ne površinskimi glasbenimi parametri. Pianistka v kratkih štiklih z duhovito, reducirano preparacijo nakaže loop, v njem koketira z elektrofonijo ali minimalizmom, a ga nikakor ne popelje v slepi trend; v daljših pasažah si vzame čas, preseneti nas s subtilnim tempiranjem, se v njem izogne privlačnim učinkom atmosferičnosti in zgolj predoči, kje vse bi se lahko dogodil zdrs k disonancam. Tako ne prejmemo ne swinga ne atonalnosti, a ju ne pogrešamo, saj smo nenehoma sredi izjemno dinamične igre, v katero se pletejo osupljivo nefiltrirani osebni spomini na folkloro, impresionistični vzorci, imaginarna kinska godba, prej nepoznana čustva. Slednje, kar utegne biti pri zaznavi glasbe banalen semantični resentiment, obče mesto, v nas zbudi dodatno željo po ponovitvi: bodisi po novem in novem poslušanju tega bogatega albuma ali po iskanju realizacije bodočih pustolovščin, za katere so podani suvereni, pogumni, sočni tonski napotki.

Tania Giannouli je poleg klasičnega klavirja in kompozicije doštudirala tudi agrikulturo in se očitno spozna na zadeve živilske tehnologije. Njena miselno-izvedbena pot od osnovne ideje do interpetacije je urna, spretna, a delikatna – poslušalko in poslušalca prehranjuje con delicatezza – med mešanjem, pogrevanjem, dolivanjem in dodajanjem zna ravnati s pastmi svobode. Kakor bi rekli stari muzičisti-hašišarji iz Aten in Soluna: odlično obvladuje doziranje, kar ima, kajpak, spet opraviti s poklicanostjo za odmerjanje časa … Giannouli vztraja z zvestobo odmaknjeni založbi z Nove Zelandije. Tudi grška novojazzovska in improvizatorska scena je malce odmaknjena, a ima svoje redne svetle in dovolj opazne momente. Starejši kolega Sakis Papadimitriou je pred par desetletji, naj spomnimo, prav tako izdal izboren klavirski album – docela drugačne Piano Oracles.

Naša muzičistka se je pred odločitvijo za Solo dodobra prekalila v skupinski igri, v duih – trenutno rada nastopa v paru s klavirskim kolegom Nikom Bärtschem iz Švice – njen trio je na predlanskem festivalu Jazz Cerkno namreč po nesreči ostal brez enega člana, a se to v odrski situaciji ni poznalo prav nič. Naj nas to opogumi pri redukciji, saj smo se morali odpovedati kar slabi tretjini 71 minut dolge plošče. Odbir skladb za Tolpo bumov naj torej predstavi novo celoto izjemnega klavirskega recitala.

Slišali smo skladbe Transportal, Novelette, Metal Snake, Intone, Broken Blossom, Spiral, The Call, Grey Blue, Same Dream, Black Sea, Out Of, Folegandros in Unfailing Stars.