Dallas, 2015

Tokratna Tolpa bumov prinaša sveže muzike popularne hrvaške hiphop zasedbe, ki zavoljo svoje dolgoletne prisotnosti na sceni bivše Juge, številnih izdaj in prepoznavnosti ne zahteva podrobnejše predstavitve. Splitska flota se po štiriletnem zatišju vrača z enajstimi svežimi štikli, ki pod imenom Danas, sutra predstavlja svojo šesto dolgometražno izdajo. In če smo se ob njihovi zadnji izdaji Pistaccio Metallic iz leta 2011 na naši frekvenci spraševali, kakšno je trenutno stanje splitskega uma, pa se tokrat pretežno soočamo s problematiko človeške narave in (hrvaškega) konformizma. Saša Atić, avtor stihov, za album pravi, da je inspiracijo črpal v svojem vsakdanu, v neumnosti, pohlepu, nemoralnosti in sebičnosti na eni ter sočutju, ljubezni, miru in toleranci, ki jo premorejo hrvaški bratje in sestre, na drugi. Da pa bi suhoparnost družbenokritično nastrojenih rim začinil, je v tekste vpletel motive znanstvene fantastike, voajerizma, obsesij in seveda zanj značilni sarkazem, ki pa, roko na srce, kar smo ugotovili že na njihovemu predhodniku, ne premore več pronicljive ostrine preteklega materiala. 

Zapisali smo, da so fantje s ploščo Pistaccio Metallic prvič uspeli doseči tudi v devetdesetih in kasnejših letih zanje nezainteresirane uhlje, ta trend »mainstreamiziranja« in izključevanja subverzivnih elementov iz njihovega umetniškega outputa pa lahko na Danas, sutra opazujemo samo v še bolj kristalizirani obliki. Lahko bi trdili, da so fantje z leti preprosto podlegli recimo temu »sindromu zrelega glasbenika«, ki s preverjenimi zvočnimi formulami ter zmernim rimoklepaštvom podaljšuje aktivno dobo svoje glasbene kariere; s tem pa se obenem občutno oddaljuje od zanesenjaških idealov, ki so med feni pravzaprav utrdili sloves njegovega dela. Lahko bi celo trdili, da fantje stopajo po poti Parnega valjaka, da postajajo zasedba, ki bo podobno kot nekateri domači glasbeni tovariši, nekdaj kritično nastrojeni revolucionarji, svoje osmišljanje iskala na odrih vaških, mestnih in drugih, širšim množicam posvečenih veselic. Kot trden dokaz bi bilo moč v obraz mahati z lanskoletnim singlom Banana, s katerim so se tako grozovito približali svojim založniškim kolegom Kingstonom, da je zanj težko sploh najti kakršnekoli besede. A vendar bi bilo to le moraliziranje iz slonokoščenih stolpov glasbene kritike in znak nepoznavanja razmer v glasbenem miljeju bivše Juge.      

Fantje pač furajo svojo špuro spevnega bendovskega hip-hop popa, ki s pretežno preprostimi strukturami ter raznožanrskimi primesmi, obsegajoč country brenkanja, funky gruve, vokalne elemente soula osemdesetih let in trše kitarske prijeme, podkrepljene s prepletajočimi se vokali Mladena Badovinaca, Luke Barbića in Saše Antića, neizogibno zagotavljajo pozornost kar najširšega kroga poslušalcev. Kot rečeno, gre tu za ustaljene, že preverjene forme, z izjemo nekaterih svežih žanrskih interpretacij izpod prstov Nikše Mandalinića.

Danas, sutra, istoimenska albumska uvertura, nas v dolgometražec   popelje z rezko postpunkovsko basovsko linijo in trinajst-četrtinskim taktom, ki bosta v spomin priklicala pogruntavščine Tima Commerforda in Brada Wilka, ritmične podstati zasedbe Rage Against the Machine, kar v zvoku zasedbe nedvomno predstavlja na novo odkrito resnobnost. Tudi nadaljevanje pesmi s svojimi pogubnimi riffi in melanholičnimi vokalnimi pasažami, za aranžiranje katerih je skrbel Mladen Badovinac, namigne, da bo Danas, sutra morda res njihov najbolj mrakoben izdelek doslej. A se vse spremeni že z naslednjim hitičem, ki poslušalca ponovno opomni, od kod pravzaprav sloves zasedbe The Beet Fleet. Štikl Sa mog prozora voajersko popisuje dogajanje na splitskih pločnikih in s svojo lahkotnostjo predstavlja nekakšno nadaljevanje tematik ter zvokov, ki jih je zasedba raziskovala na svojemu predhodniku. V podobno prešerni maniri se odvije tudi preostanek albuma, kar seveda še dodatno kvari zanje sicer značilno karizmo in lirično ostrino, a vedrejšega pristopa k življenju, ki se odraža skozi pesmi Teta, Pismo, Krist in druge, ljudem pač ne gre zameriti.       

Kot nekoliko negativno digresijo moramo omeniti tudi dylanovsko countryjado Tremor, ki ne zgolj po zvoku, temveč tudi s svojim vokalnim pristopom sumljivo spomni na bosanskega kavboja Slona in Sadeža. Kljub svoji zajebantski naravi pesem v ustih prekaljenih mačkov hrvaškega hip-hopa izpade kot polnilo, ki bi se bolj kot na njihovih nastopih udomačila na koncertih Čukov. Sicer pa bi med izbrano bero kljub žanrski eklektičnosti težko izbrali en štikl, s katerim bi TBF potrdili oziroma presegli svoj sloves. Danas, sutra stoji na trdno zasidranih koreninah uličnega hip-hopa, ki se je skozi leta prelevil v zmerno kritično, lahko bi rekli družini prijazno hip-popovsko godbo, s katero le težko upravičujejo status ene bolj prepoznavnih hrvaških zasedb. Če je bil Pistaccio Metallic kot čisti pop ustvarjen za TBF začetnike, potem moramo pričakovani presežek v obliki novega albuma še enkrat premestiti za nadaljnjih nekaj let v prihodnost, do takrat pa se posvetiti bolj aktualnim in naprednim muzikam hrvaške glasbene scene v obliki Mikija Solusa, High 5 in drugih vzhajajočih imen.