Injazero Records, 2022

Ideja ustvarjanja nove forme glasbenega jezika, nove estetske linje, novih, glede na materialno dejanskost in političen zanos danega obdobja prikladnejših umetniško-družbenih izrazoslovij vsekakor ni nova. V zgodovinskem polju glasbenega ustvarjanja jo najpogosteje zasledimo v prizadevanjih avantgardnih skladateljev in skladateljic nekje ob polovici 20. stoletja, še največkrat v kontekstu vsesplošnega koprnenja po družbeno-politični prenovi sveta po krvavem, v Človeka večno in grobo zapečatenem hudourniku druge svetovne vojne. Pa vendar je bil v večini primerov sentiment takega tipa prvenstveno in v polni meri modernističen, tj. zavezan aktualnim razmeram, iskanju smotrnega tipa osmišljanja aktualnosti prek izvirnih glasbenih izrazov, hkrati pa – v vzdušju takrat neizogibnega altruizma, predvsem pa ob misli na vse dotedaj preživele morije – napojen s klenim optimizmom in vero v potencial človeškega razvoja.

Danes vsaj načeloma nekoliko lažje prepoznamo temeljno protislovje v dikciji »trajnostnega razvoja«, tako kot dejstvo, da se bo sistem, spočet ob predvidevanju neomejenega izčrpavanja naravnih virov, prej ali slej odpel in zlomil v poslednji samouničevalni pirueti. Kako naj se torej danes glasbenik sploh loti snovanja novega, na golo aktualnost privezanega glasbenega jezika, ko pa je narava ravno te aktualnosti malone utekočinjena in ko je vera v stabilno vzdržnost človeštva že počasi izpraznjena. Shahin Entezami oziroma Tegh, iranski muzičist in zvočni umetnik, odgovor najde v fantastiki, natančneje v predstavi sveta, kjer je dominacija človeštva že passé in kjer si je prikladne modalitete ekspresije treba še izmisliti. Julija je skupaj s sonarodnjakom, violinistom ter prvovrstnim poznavalcem in izpričevalcem lokalnih tradicionalih godb, Adelom Poursamadijem, izdal ploščo Ima ایما, ki, kot rečeno, svoje konceptualno torišče najde v poskusu snovanja svojskega glasbenega jezika, ampak ne na podlagi kakšnega radikalno modernističnega vzgiba, temveč prek fikcije in pragmatičnega razvrednotenja tradicije.

Tegh primarno deluje v zvočno-umetniških poljih drona in nojza. Ima ایما je nekakšen korak vstran, vendar vse prej v principu kot pa v stilu, in predstavlja prvo ploščo iz serije njegovih sodelovanj z akustičnimi, po večini klasično šolanimi muzičisti. Poglavitni točki delovnega principa pri teh ploščah sta komunikacija in nekakšno zvočno gradbeništvo, ki si prizadeva karseda natančno poustvariti fantazmagorično podoživljanje avtorjev v igri medsebojnega muzikalnega odzivanja, izmenjevanja. Vendar, kot bomo videli, eksplicitno komunikativni naravnanosti ustvarjanja avtorjev navkljub, pri pričujoči plošči ne gre preprosto za golo sopostavitev in končno zmes Teghovega anorganskega, futurističnega, in Adelovega organskega, lokalno-tradicionalnega. 

Prvič, tradicija tu nikakor ne nastopa kot jasna referenčna točka za godbo. Je zgolj šablona, docela izpraznjena forma, brez zgodovinske vsebine, brez političnih implikacij, sploh pa brez moči provociranja nostalgije ali kakršnegakoli sentimenta, vezanega na preteklost. V kontekstu lomastenja gostih, hladnih, pa vselej ekspresivnih sintetičnih tonskih gmot, ki jih proizvaja Tegh, se violinski puhci tradicije ponašajo kot napol brezpomenski spomini na davne čase kulturne raznolikosti Človeka, bolj posredno pa tudi na njegovo politično-ekonomsko dejavnost, na jedro njegove edinstvenosti, ki je hkrati poglavitna utež v procesu njegovega potona. Ravno tukaj je mesto poskusa snovanja novega glasbenega jezika. Tegh in Adel prek omenjenega globinskega zapleta tradicije in z zdajšnostjo neobremenjenega futurizma uspeta naplesti razpoloženjsko avro neizrekljive tujosti in njej prikladnega, posebnega nelagodja.

To tujost pa vzpostavlja še ena, bolj striktno formalna značilnost izraza na plošči Ima ایما. Govorimo o glasbi z jasno vsebinsko osredinjenostjo na notranje kvalitete zvena, torej na teksture, barvo, na raznorodne ornamentacije, vse prej kot na običajne glasbene prvine. Poleg tega pa se navzoči zvočno-teksturni grozdi zvračajo v vpadljivo neorganskem oziroma v nekakšnem antiantropocentričnem sosledju. Kot da tisti, za Človeka že smešno banaliziran tip linearnega osmišljanja časovnosti nima praktično več nobene vrednosti. Pri takem principu skladanja glasbe je čustvena tujost preprosto neizbežna. In vendar lahko ob jasni zamegljenosti formalne progresije vseeno relativno jasno sledimo narativu, čustvenosti in svojskemu glasbeno-futurističnemu svetu, ki ga avtorja implicirata. Ti fiksni, včasih na videz povsem arbitrarno navrženi zvočno-ekspresivni bloki torej producirajo smisel z emocionalno in avratično neposrednostjo in ne toliko z logično razporeditvijo vsebine.

Tegh in Adel Poursamadi na plošči Ima ایما uspeta zazveneti sodobno, ne da bi se neposredno ozirala na naravo sodobnosti same. Uspeta poustvariti bolj ali manj tiho občutje negotovosti življenja v sistemu kontinuiranega masovnega potrošništva in kapitalu podrejenega izrabljanja naravnih virov. Potihem pokažeta tudi, kako banalna in izpraznjena je lahko pojavnost še tako svojevrstne in zgodovinsko relevantne kulturne produkcije, če se le-ta znajde v destruktivnem primežu, kot kaže, neprekoračljive lahkomiselnosti njenega tvorca.