On The Corner, 2019

Glasba tokratne Tolpe bumov nas bo odnesla v poetične vode okoli kalifornijske Bay Aree. Iz tamkajšnjega Oaklanda namreč prihaja Tenesha The Wordsmith, pesnica, slem performerka, aktivistka in učiteljica otrok s posebnimi potrebami. Po samozaloženem prvencu Body Of Work iz leta 2016 zdaj avtorica svoj drugi album Peacocks and Other Savage Beasts predstavlja v sodelovanju z londonsko založbo On The Corner. Osrednji del Teneshinega izraza predstavlja poezija, v prostem slogu spisani in recitirani kosi, ki jih sestavljajo morja enovrstičnih referenc, storytelling, jasno prevpraševanje ustroja družbe, kritika pozicij moči, patriarhata, seksizma, rasizma in drugih skrb vzbujajočih dimenzij realnosti. Poezijo spremlja glasba izpod prstov italijanskega producenta Khalaba, še enega relativno novega varovanca te založbe, sicer pa izredno zanimivega glasbenika, ki se v svojem delu najraje loteva afriško navdahnjene elektronske produkcije z močnim poudarkom na ritmiki, gruvu in afrofuturizmu. 

Za začetek se posvetimo Khalabovemu doprinosu. Biti - podlage - kakorkoli že - so ritmični, slonijo na gruvu in se z njim razpirajo v raznovrstnem naboru zvočnih podob. Album je poln elektronike, zdaj harmonične, drugič nekoliko zahtevnejše, pojavijo se drobci housa, levopolnih odvodov, celo UK žanrov. Khalab je pripravil zares proper mešanico podlag, polno hipnotičnih momentov v igrah sintetizatorjev in ritmike. Okusna dramatika v kompoziciji, imitacije jazzovske godbe in dejanski kančki jazza pa praktično onemogočajo odločitev o tem, kateri od elementov s plošče je močnejši. Instrumentali se s Teneshinim vokalom, besedami in poezijo stalijo v impresivno, koherentno celoto. Njena dostava oziroma recitiranje je izredno kontrolirana, drži se podlag, z njimi diha, je v konstantni interakciji z instrumentali, včasih je ležerna, spet drugič vznemirjena. Avtorica je svojo dostavo v času od prvenca resda dodobra izpilila - a ravno podlage tokratno ploščo ločijo od instrumentalno še prvošolsko zvenečega prvenca. Tokratni beati iz vokalistke izvabijo najboljše!

Teneshin glas tako na primer v jazzovsko-housovskem okolju naslovnega komada pove več kot večina vokalov, ki jih slišimo v house produkcijah. Pripoveduje le eno izmed številnih zgodb, ki se jim govornica posveti na albumu, Tenesha te zgodbe sliši in jih pospravi v škatlo. Priča je bila spolnim napadom in njihovim žrtvam, priča je rasizmu, seksizmu, vsakodnevnemu občutku nemoči v odnosu do družbe, sistema, ki de facto zatira Afroameričanko. Prek jazzovskih ritmov na primer goreče opominja na grozote sužnjelastništva, ki jih odlično preslika v belski patriarhat dandanašnjih ZDA. Magnituda te poezije je enormna. Teneshina škatla skriva slikovite, pretresljive prizore, široko paleto tematik, nekaj jasno orisanih sporočil in nenazadnje tudi ljubezen, napake ter sence lastnih dvomov, zamolčanih travm in tegob. Tudi ona je vendarle človek in v svoji iskrenosti, prizemljenosti opolnomoči, navdihuje, uči in sanja. Zavzema jasno afrocentristično, afroameriško in zelo močno feministično aktivistično držo, proti policijskemu nasilju, rasizmu in gentrifikaciji, ki pretresa tudi njen domači kraj. Predstavlja trpke zgodbe iz svojega okolja, zgodbe zatiranih - predvsem žensk, otrok in drugih žrtev žalostne realnosti ameriškega vsakdana.

Tenesha si je nadela primerno ime, je kovačica besed in je odlična performerka svojih - v prvi vrsti - pesmi, ki se s produkcijami Khalaba spajajo v lesketajoče se zlitine. Plošča je prava zakladnica spoken word motivov, sporočil z visoko umetniško in moralno vrednostjo in, najpomembneje - vsebuje širok razgled, širok pomen, široko zastavljen namen. Če cenite odlično spisane in izgovorjene tehtne besede, če vam godita nenavadna, afrofuturistična godba ter zvedava elektronika in če se slučajno nahajate v iskanju navdiha sredi kaosa našega zeitgeista, bo ta plošča gotovo eno izmed vaših doživetij leta. Teneshin slem vas bo zabil.