Blue Horizon Ventures, 2013

Pozoren spremljevalec sodobnega neodvisnega rocka, predvsem neo-psihedelije, se v zadnjih šestih, sedmih letih nikakor ni mogel izogniti imenu The Black Angels. Za tiste, ki se z bendom še niste srečali, nekaj faktov. Prihajajo iz same psihedelične srčike, mesta Austin v Teksasu, kjer je zgodovina rocka v drugi polovici 60-ih zabeležila ene prvih korakov tega žanra v obliki benda 13th Floor Elevators. Ime The Black Angels so si nadeli po pesmi »The Black Angel's Death Song« skupine Velvet Underground. Če slednjim dodamo še imeni The Doors in Love, dobimo že dober okvir zvočne slike Črnih angelov.

Navdušenje nad psych-rockom je bend prignalo tako daleč, da so kot soorganizatorji v Austinu konec aprila že šestič pripravili tridnevni Psych Fest. Tam so nastopile ene ključnih legend žanra, med drugimi Roky Erikson, fatalni pevec skupine 13th Floor Elevators, pa spet sestavljeni prvaki psych-tropikalije Os Mutantes in različni sodobni predstavniki žanra. Seveda vsako leto nastopijo tudi The Black Angels. Občasno v živo spremljajo tudi Rokyja Eriksona.

Indigo Meadow je njihova četrta plošča, nanizana med letoma 2006 in 2013. Prvo presenečenje predstavlja že sam ovitek albuma. V stiliziranem psihedeličnem ovitku se prvič pojavijo obrazi članov. Abstraktni ovitki prvih treh plošč so bili prave male umetnine. Drugo presenečenje je dejstvo, da so obrazi le štirje, kar pomeni, da so bend v zadnjem obdobju zapustili trije člani. V bendu so ostali: Christian Blend, Alex Maas, Stephanie Bailey in Kylie Hurt. Njihove glasbene vloge so bile vedno prepletene in nič čudnega ni bilo, če so si na odru vsi člani zamenjali inštrumente. Podobno je tudi v studiu. Stalni vlogi lahko pripišemo le pevcu Alexu Maasu in bobnarki Stephanie Bailey. 

Tretje presenečenje so krajše skladbe. Na prvih treh ploščah so pogosto padali v dolge ponavljajoče se šamanske mantre, doorsovsko zamaknjenost, na novem albumu pa so skladbe bistveno bolj zgoščene, temačno-melodične z višjim tempom in, kot že rečeno, krajše. To zna razveseliti ljubitelje »Nuggets« kompilacij. Več je tudi mehkega stonerskega fuzza in odbitih »vintage« klaviaturskih momentov.

Na ta način so pri poslušalcu nekoliko izgubili globino dojemanja slišane glasbe, kar lahko pripišemo tudi okrnjenemu članstvu v bendu in s tem manjšemu pretoku idej. Tekstovno oz. sporočilno ostajajo precej na nivoju prejšnjih izdelkov; malce ljubezni in nekaj političnih sporočil. V kontekstu slednjih izstopajo pesmi »Don't Play With Guns«, prvi single s plošče, »Broken Soldier« ter »War on Holiday«. Album kot celota sicer nekako deluje, vendar zna zaradi zelo statičnega vokala Alexa Maasa postati na trenutke tudi dolgočasen. 

Glede na to, da se The Black Angels prvič predstavljajo kot kvartet, Indigo Meadow predstavlja začetek novega obdobja v delovanju skupine. Nad slišanim nisem posebej navdušen. Odsotnost članov, ki so zapustili bend, se čuti na način, kot naprimer pri Queens of the Stone Age, ko so nogirali Nicka Oliverija. Nekako to ni več to. Še posebej, če Indigo Meadow primerjamo s prvencem Passover iz leta 2006, pravim mojstrstvom sodobne neo-psihedelične oz. psych-rock scene. Enostavno, pogrešamo predvsem več narkotičnih oblakov, ki so znali v preteklosti zelo učinkovito dvigovati in spuščati atmosfero albumov. Glede na to, da zvoki sodobnega psych-rock podzemlja niso ravno pogosti v tem terminu, si bend The Black Angels vseeno zasluži našo pozornost.