Ipecac Recordings, 2022

Album Bellevue oziroma »lep razgled« nas od prve do zadnje skladbe spremlja z ironijo, na kar namiguje že njegov naslov. Plata ameriške zasedbe The Bobby Lees je dobila ime po psihiatrični bolnišnici, ob kateri je dolga leta živela glavna pobudnica skupine, Sam Quartin. Glasbenica se je tudi sama nekaj časa spopadala s shizofrenijo. V eni od epizod je občutila obsedenost z duhom po imenu Bobby Lee, ime pa si je zasedba nato nameravala izposoditi le začasno, a se ji ga tudi za novo ploščo še ni uspelo znebiti.

The Bobby Lees so nastali leta 2018, ko se je vokalistka in kitaristka Quartin preselila iz New Yorka v Woodstock, vkorakala v lokalni School of Rock in tam našla somišljenike za novonastalo skupino. Med mladežjo, ki sestavlja bend, je morda prav vokalistka in tekstopiska najbolj zelena. V začetku obstoja zasedbe je začrtala melodije na kitari, ki pa jih je na prvi plati nekoliko dodelal in odigral danes sedemnajstletni kitarist Nick Casa. V zadnjih štirih letih in po dveh ploščah so se člani zbližali, prijateljevanje pa je spodbudilo skupno raziskovanje zvoka za tretji album. Basistka in klaviaturistka Kendall Wind je pristavila izrazitejši ritem in s tem ustvarila trdno vez med besedili in zvokom, skoraj kot bi se glasba upogibala po volji teksta, podobno pa je Macky Bowman tudi z bobni preklopil v hitrejšo prestavo.

Muzika z albuma Bellevue je nekaj občutno razštelanega in odbitega, četudi so melodije kitare dokaj klasično rockovske. Krajši preseki v bas liniji in klaviaturah ali denimo avtomobilsko hupanje nekje v ozadju namigujejo na prihajajočo odbitost. Soočeni smo z nekakšnim mentalnim sesutjem, ki ga vseskozi spremlja okusno vreščanje električne kitare in bobnov. Proti koncu plošče se sentiment zasuka. Opazimo postopno spoprijemanje s psihičnimi težavami in sprijaznjenje z njimi, denimo v skladbi Monkey Mind, kljub temu pa bend ne popušča v intenzivnosti. Glasba nas morda zaradi vokalov, morda zaradi podobne pozornosti, namenjene trenutkom oddiha, morda pa preprosto zaradi podobnega vzdušja, ki ga zakuhajo glasbeniki, spominja na muziko avstralske zasedbe Amyl and The Sniffers. Vredno je omeniti tudi, da je izdajo spoliral producent Vance Powell, ki je ohranil umazan zvok, zjebanost in surovost bendove glasbe.

Vsebina se nanaša predvsem na večmesečno psihotično epizodo tekstopiske Quartin, ki se je spopadala z odvisnostjo od alkohola ter zaradi opitosti doživljala halucinacije in prisluhe. Alkoholu se je kasneje uspela dokončno upreti, vendar jo je izkušnja zaznamovala, kot dolgoletno breme pa se je manifestirala na novi plošči in se izrazila tudi v zmedi in frustracijah, nejasnostih, ki s koprnečo jezo oblivajo glasbo. K temu najbolj prispevajo vokali Quartin, ki presegajo zgolj besno dretje. Poudarjena tresavica v glasu izvablja pristno in surovo jezo, v kateri je slutiti nujo in tesnobnost. 

Glasba med poslušanjem ne postane monotona, pravzaprav nam narekuje, da album poslušamo v enem kosu, po njem pa so premišljeno razporejeni tudi premori. Po prvi tretjini plate skladba Strange Days ponudi šepetajoče vokale, ki potiho in srhljivo opevajo absurdnost doživljanja. Komad se razplete v hedbengerskem stilu, ki se nadaljuje v naslednjih komadih, po drugi tretjini albuma pa glasbeniki na podoben način v nabor skladb zvito vpletejo še eno počasnejšo skladbo Little Table. Kitarska rifaža Nicka Casa potone v ozadje in da prednost bolj raziskujočim in garažnim trenutkom. Kendall Wind s klaviaturami in basom v sicer klasično zasnovane punkrockovske melodije vnaša svežino, hkrati pa se poigrava tudi z vsadki iz klasične glasbe, ki so na trenutke vrženi v miks. 

Poslušalko pritegnejo tudi besedila, ki jim vlada surovost. Večina komadov je od prvotnega zapisa ostala nedotaknjena, zato so intimno izpovedni. Bolj kot o dogodkih pripovedujejo o čustvih, njihov hipni nastanek pa jih obdaja s skrivnostno, nepojasnljivo atmosfero hitrih asociacij. Sledimo zgodbi, v kateri je treznosti, jasnosti in mentalne celovitosti vedno manj, nedvomno pa občutimo srh, ogabo in nekakšno hiperaktivno norost. Quartin uporablja splošno znane in razumljene simbole, ki jih obrne na glavo in jim dodaja čudaški in agresiven podton. Večkrat se pojavi tudi ime japonskega pisatelja Harukija Murakamija, čigar svetove prežema nekakšna zamaknjena čudaškost, ki se sijajno zrcali na celotnem albumu. 

Morda najbolj vprašljiva ambicija albuma pa je v pesmi Greta Van Fake, ki že z besedno igro v naslovu neposredno nagovarja oziroma raje napada ameriško zasedbo Greta Van Fleet zaradi njene neizvirnosti. Omenjeni bend je že od nastanka deležen tako hvale kot kritike, da je izjemno podoben legendam Led Zeppelin. Skladba Greta Van Fake je skoraj maščevalna in posmehljiva, zato izpodbija in ogroža bendovo kredibilnost. Zdi se, da skupina, omenjena v naslovu, ni vredna niti prezira. V primerjavi z drugimi skladbami na albumu pesem izstopa z bledo bednostjo in zastavlja vprašanje, ali je res smiselno, da je uvrščena na plato. Po drugi strani pa izpostavlja pomemben vidik skupine The Bobby Lees, in sicer, da jim za lastno priljubljenost ni mar. Glasbeniki se zavedajo, da so njihov zvok, vzdušje in téme v besedilih morda manj konvencionalni, a nič od tega ni važno, če si pri tem zvest sebi. 

Plošča Bellevue je nedvomno napredek v diskografiji mlade zasedbe. The Bobby Lees so poglobili napsihirane tematike, ki nam vlivajo občutek, da se sprehajamo po sterilno belih hodnikih bolnišnice Bellevue. Drzneje so vpeljali trenutke čudaškosti, vseskozi pa ohranili pokajoč, prasketajoč in umazan zvok. Na kratko: plata je bolana.