Brez spomina na dolg roman

Brez spomina na dolg roman

Recenzija izdelka
12. 8. 2015 - 13.00

Dolgi romani imajo res veliko povedati ali pa dolgo govorijo, kar imajo povedati. Murakamijev spada k slednjim. Ne zamudi počutja, piša vetra, za odtenek hladnejšega potu, kot je bil včeraj, pa tudi ne stajlinga, obroka ali okusa kave. In če naj na kratko opišem, o čem govori roman Kronika ptiča navijalca, moram reči, da prav in zgolj o tem: kako stvari so. In stvari, ki v romanu dobijo svoj “kako”, glede na božjasten obseg strani pravzaprav niti ni veliko.

Protagonist bi bil lahko paradigma popolnoma normalnega človeka, torej moškega, ki niti z eno samo posebnostjo ne kazi grafa svojih kvalitet in pomanjkljivosti. Izginil je njegov maček in žena tudi. Ko poteče za okoli decimeter debeline knjige drugih dogodkov, se maček pojavi pred vrati, žena pa niti ne, ampak smo nekako pomirjeni, ker vemo, da ona v resnici ne bi odšla, ampak jo je v to z nekakšnimi psevdomahinacijami prisilil njen brat, ki je zelo zloben. V omenjenem decimetru je protagonist občasno zelo osamljen, v vmesnih obdobjih pa ga zaposlujejo bizarne, predvsem ženske figure, ki prihajajo in odhajajo iz njegovega življenja in za sabo puščajo večjo ali manjšo zmedo. Protagonist se poglablja vase, razmišlja o svojem odnosu z ženo in si jo prizadeva najti. Bolj ko se odpira njegov notranji svet, bolj marionetno se zdi njegovo pojavno življenje.

Postopoma spoznavamo ženo, njune navade in način življenja, način, kako sta producirala težave in kako sta se spopadala z njimi. Takšne podrobnosti so postale ključi za odkrivanje skrivnosti, zakaj je žena odšla in kje naj jo išče. Jasno se v pripovedi o njunem zakonu pojavi nekaj temačnih epizod, zamolčanih občutkov in zamer, ki so ostale nerazrešene. Spoznanje, kje in kdaj se je že pletel ženin odhod, je boleče in obenem zdravilno.

Pripoved pa začne nenadejano tavati. Ob priliki izročitve posmrtne zapuščine naš normalnež dobi obisk, starega možakarja, ki začne pripovedovati o starih vojnih dogodkih - gre za okupatorsko vojno v Mandžuriji. Pripoved je obsežna in detajlna in nima na videz prav nobene zveze s pripovedjo o iskanju izginule. Njena vloga v romanu spominja na vlogo epizode pomora žensk v Mehiki iz romana Roberta Bolanja, 2666, morda je za odtenek bolj integrirana v zgodbo, že kar zadeva zunanjo zgradbo romana.

Ponovita se dva takšna daljša v Mandžurijo oziroma v rusko taborišče odtavana pasusa, obakrat iniciirana z osebno izpovedjo vršilca oporoke, z integralno zgodbo pa povezana v nekaj naključnih podrobnosti, kot je poslušanje specifičnega petja ptiča, ki poje, kot bi navijal vzmet, ali pa modro znamenje, ki se nenadoma pojavi na obrazu protagonista in je podobnega nosil človek, ki ni in ne more biti v nikakršnem krvnem sorodstvu z njim.

Zaradi eksplicitnosti opisa nekaterih mučnih vojnih prizorov, zaradi pozabljene ali bolje zamolčane vojne, zaradi taboriščnega umiranja na obroke se pojavljajo mnenja, da je namen knjige pravzaprav opozoriti na nekaj senčnih epizod vzhodnjaške zgodovine. Ne morem z gotovostjo trditi, koliko je ta tematika že prisotna v literaturah vzhodnih narodov, z naše perspektive je vsekakor poučno in mučno brati zapisane dogodke in ja, prav nekateri v teh pasusih zapisani prizori bodo najmočneje ostali v spominu bralcev, a še vseeno se takšnemu mnenju ne morem pridružiti, podobno kot dvomim, da je celoten konstrukt romana 2666 le povod za liturgijo o femicidu. Vojnost razumem kot eno izmed “to je” fenomenoloških kvalitet romana. Podobno bi lahko govorili o temah osamljenosti, o iskanju drugega preko iskanja sebe, o preseganju samega sebe, o mačku, ne nazadnje, in o tem, kako gola priložnost moči iz človeka izvabi impulze hudobije.

Naj pojasnim slednje: normalnež se po pripovedi vojnega veterana o tem, kako je zaprt in zapuščen v nekem vodnjaku izgubil življenjsko voljo, strast in veselje, spomni, da je na zapuščenem posestvu, kamor je hodil iskat izginulega mačka, presahnil vodnjak. Zapre se noter, da bi podoživel in pretuhtal stvari, h katerim se želi vrniti, pa ga znanka, sosedova najstnica, zapre noter in ga pusti v temi, lakoti in dvomu, kdaj in ali sploh ga bo prišla iskat. Punca je želela okusiti moč, ki ji je nenadejano prišla v roke. V roke, ki so iz gole objestnosti že povzročale smrt in razdejanje. Še ena izmed stvari, “ki je”.

Obsesija z vodnjaki se kar seli iz enega osebka na drugega in naprej, zanimivo je, kako si podajajo vodnjak kot nekakšna duhovna vrata bodisi navzven ali navznoter. Vodnjak vedno predstavlja vstop v nadrealno ali bolje v vzporedno realno, v miselni svet, kjer lahko junaki iz romana komunicirajo samo z zavestjo. Pravzaprav sta na miselni svet v romanu omejeni dve komunikacijski interakciji, in sicer ljubljenje in pa nasilno uzurpiranje duše, duha in strasti drugega. Nekakšen konsenz in zaključek romana je, da je prav ta miselna uzurpacija zadrega, ki se je zgodila protagonistovi ženi, da je pobegnila od doma in se ne pusti več videti in spoznati svojemu možu.

Menda je Haruki Murakami roman začel pisati tako, da je sledil ptičjemu petju, ki ga je pri tem poslušal in za katerega se mu je zdelo, da je podobno zvoku vzmeti za navijanje. Odtod ptič navijalec. V romanu se pojavlja kot dejanski ptič, ki poje, normalnež pa ga posluša, pa potem kot zdrsnjeni označevalec, ko protagonist sam razglasi ime ptič oponašalec za svoj naziv v komunikaciji s sosedovo punco. Murakami je potem brez zemljevida in na spolzkem zgodovinskem terenu sproti opazoval, kam ga pelje naracija.

In v bistvu vse, kar lahko ugotovim, je, da ga je naracija držala in vodila zelo dolgo. Enega za drugim roman naniza vrsto izbirno presenetljivih, včasih vsebinsko šokantnih, stilistično pa vedno popolnoma nepretresljivih prizorov. Občutek je, da bi ne bilo nič hudega in za arhitekturo romana nič bistveno zadevnega, če bi se med sabo malo drugače pomešali ali pa če bi jih nadomestili kakšni naključni drugi dogodki, osebe in spomini. Ali pa je to samo branje zahodnjakinje in izhaja iz ne dovolj dobrega razumevanja japonskega načina mišljenja, drugačnih miselnih prisil in drugačnega iskanja smisla. Popolnoma dopuščam možnost, da berem Murakamija kot jem v svoji lokalni kitajski restavraciji: s kolonizirajočim bralnim apetitom, ki zahteva eksotiko, pri čemer mora biti eksotika že vnaprej toliko evropeizirana, da jo sploh lahko prebavim. Ker priznam: z Murakamijevim mlajšim soimenjakom, Ryujem Murakamijem, to ni bilo izvedljivo.

Seveda je Kronika ptiča navijalca lep roman in seveda ga vzemite v roke, vendarle govorimo o mojstru Murakamiju! Absolutno zadoščenje je, ko se prebiješ čez, dejstvo pa je, da to ostane verjetno edino zadoščenje. Ni zaključka, ki bi osmislil in objel celoto, ni stilističnega materiala za ponovno in ponovno in ponovno uživanje nedosegljivih besednih višav, zaradi katerih se smislu in zaključku in takšnim banalnostim z lahkoto odrečeš. Ali pa besednih nižav, pravzaprav bi bile enako dobrodošle, samo da bi iztrgale besedilo večni korektnosti, ki postane že monotonija in ki je je dovolj že pri protagonistu romana. Obljubljala sem neke prizore, ki se vtisnejo v spomin. In vsiljuje se malo žaljiva misel, da je to tisti razlog, zakaj roman potrebuje vojne prizore. Da se nekaj vtisne v spomin. 

Leto izdaje: 
Avtorji: 
Institucije: 

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness