THE CONFORMISTS: Divorce

Recenzija izdelka
20. 7. 2016 - 19.00

Aagoo Records, 2016

 

Saintlouiški kvartet The Conformists je dvajsetih letih glasbenega udejstvovanja izdal štiri docela nepredvidljive dolgometražce. Na naših frekvencah se jim do sedaj nismo izdatno posvečali, zato pa v nocojšnji Tolpi bumov predstavljamo njihov najnoveši album Divorce. Že sama izbira producenta lahko včasih pove veliko o muziki neke zasedbe.

Tako kot na predhodnem albumu 'None Hundred' so The Conformists za Divorce za snemalnega inženirja izbrali Steva Albinija, frontmana post-hardcore/noise grupe Shellac, ki jo, nič čudnega, vsi člani benda štejejo za enega svojih večjih vplivov. In četudi so svojo glasbo v preteklosti odevali v razne eksperimentalne in noise rock okvirje, se tovrstnim ohlapnim oznakam venomer spretno izogibajo. Najprej z nepredvidljivimi matematičnimi strukturami skladb, v naslednji liniji pa tudi s povsem neagresivno držo, ki obdaja njihovo glasbo.

Četudi nam pri pojmovanju matematičnega noise rocka v misli šinejo segmenti kontinuiranega ponavljanja melodičnih vzorcev, je zgodba z Divorce nekoliko drugačna. V skladbah na albumu repeticija še vedno igra glavno vlogo, vendar je ta neubrana, razbita in bi jo le stežka zares definirali. Ne odraža se namreč v dolgih, ponavljajočih se pasažah, temveč so ti repetitivni deli krajši in odrezani. Njihova medsebojna nekoherentnost in inštrumentalna odsekavost na trenutke delujeta, kot da bi bila glasba na albumu vezana na nekakšno »on/off« stikalo, ki bi muziko hipoma prižigalo in ugašalo in s tem ustvarilo efekt spastične aritmične zaletavosti.

Poleg ponavljajočih se vzorcev se repeticija pojavlja tudi v tonalnem smislu. Lahko bi rekli, da v večini skladb melodičnosti, kot jo poznamo v običajnem pomenu besede, sploh ni zaznati. Ta je ušesom prikrita in jo je treba gledati z drugačnega zornega kota. Prava melodičnost se pri The Conformist skriva drugje - v neprestani sinhronizirani igri lomljivih bobnarskih ritmov in preprostih kitarskih melodij, sestavljenih iz majhnega števila tonov. To je moč slišati že v uvodnem 'Reverse Alchemist', ki je komad skoraj v celoti zgrajen iz izmenjevanja dveh tonov oziroma enega samega in njegove za oktavo višje različice, temu pa v zanimivih časovnih domenah spretno sledijo dinamični in venomer sinhroni tolkalski poudarki. Enkrat podprti z ostrimi udarci snera in hi-hata, spet drugič z zamolklim bas bobnom ali razgibanimi udarci po tomih.

Gladke in enakomerne fluidnosti komadov na Divorce res ne gre iskati. Na redkih mestih je moč slišati utrinke bolj zveznega in udarnejšega, malo bolj riffaško usmerjenga sožitja inštrumentov. Vendar takšnih in podobnih odvodov na albumu primanjkuje. Slikovito ritmično poigravanje je vsekakor dobrodošlo in tudi zelo dobro izpeljano, a zdi se, kot da je v skladbah še veliko neizkoriščenega, predvsem pa nerazvitega prostora, in album po nekaj poslušanjih ne ponuja več veliko novega. Malo več razgibanosti v tem smislu pokažeta 'Polish Live Invalid' in 'Hail Spraytan', pa še to le v zaključnih segmentih skladb. In nemara ravno ta ena minuta agresivnega in kaotičnega udrihanja odtehta vso predhodno zadržanost in nepovezanost, ki je značilna za večinski del albuma.

Poslušanje plošče Divorce pa kljub vsej svoji zlomljenosti ni niti najmanj naporno in poslušanje šestih skladb gre prav lepo skozi. Med drugim verjetno tudi zaradi relativno kratke minutaže, plošča se namreč ustavi pri dobrih 33 minutah. Bend svojo filozofijo, da naj albumi ne presegajo 35 minut, zagovarja z izjavo: »The first Black Sabbath record is just under 38 minutes. Are you better than that record? Nope.« No, pa naj bo temu tako.

 

Leto izdaje: 
Avtorji: 
Institucije: 

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • [[nid:123]] - Insert a node content
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness