The Drin: Engines Sing for the Pale Moon

Recenzija izdelka
8. 3. 2022 - 19.00

Future Shock/Drunken Sailor Records, 2021/2022

Mineva že več kot 40 let, odkar so zadoneli prvi zvoki postpunka, in po vsem tem času odmevajo še danes. Največkrat jih slišimo le še v neki homogeni sodobni zmesi sinkopiranih kitar, ki si delijo zaprašeno feršterkarijo zasedb Gang Of Four in Pop Group, za mikrofonom pa stoji nabrit in na trenutke rahlo vzkipljiv potomec ali pa vsaj sorodnik pokojnega Marka E. Smitha. Malokatera današnja postpunk zasedba tako poseduje dovolj drznosti, da se prebije izven tega kalupa in na koščke raztrga glasbeni načrt, ki malodane obljublja in zagotavlja večjo mero prepoznavnosti tudi izven globokega podtalja. Ena takšnih zasedb je projekt The Drin, ki z debitantskim albumom Engines Sing For The Pale Moon riše svoj načrt in postavlja svoje smernice.

O ozadju in sestavi banda The Drin je težko reči karkoli konkretnega. Bodisi je to zaradi njihove kratke kilometrine bodisi zaradi njihovega modusa operandija. Z gotovostjo lahko zatrdimo le to, da je srce in duša projekta The Drin Dylan McCartney, ki prihaja iz Cincinnatija v Ohiu in je tudi član skupin The Serfs in Vacation. Težko rečemo, ali Dylan poleg klasičnega romantičnega parčka srca in duše skupine predstavlja tudi kitarista, bobnarja, basista, klaviaturista in vokalista obenem, saj bi bilo to skorajda nemogoče glede na razsežnost potrebnega talenta in zvoka, ki veje iz prvenca. Večja verjetnost je, da je Dylan okoli sebe zbral skupinico skromnih prijateljev glasbenikov, ki so se med sabo malce rotirali in, takrat ko se je prižgala snemalka, poprijeli za potrebne inštrumente, na koncu pa se je javno kot idejni vodja glasbene čete in edini član zasedbe izpostavil zgolj Dylan.

Takšna skrivnostnost, ki meji že kar na fobijo pred kakršnokoli prepoznavnostjo v širši javnosti, pa ne ovija zgolj enigmatičnih članov zasedbe, temveč tudi album sam. Skoraj eno leto je namreč krožil le v obliki kasete znotraj omejenega kroga ljudi, šele prejšnji mesec pa ga je založba Drunken Sailor lansirala tudi v ušesa splošne publike. Projekt torej deluje dokaj starošolsko, kot da internet in z njim mediji masovne komunikacije ter platforme za pretakanje glasbe ne bi zares obstajali. The Drin se držijo zase in si ne delajo bombastičnih promocij. Zaradi takšne zazrtosti v minule čase glasbene samopromocije in DIY-principa ustvarjanja zasedba prinaša občutek, kot da so v sodobno družbo pripotovali iz neke kleti iz osemdesetih.

Vse od njihove skrivnostnosti, minimalne DIY-prezentacije na naslovnici, do samega zvena plate deluje rahlo anahronistično, a ne v slabem smislu. Obujajo tiste zaprašene sfere postpunka, na katere je večina njihovih žanrskih sorodnikov pozabila oziroma jih niti pretirano ne ceni, saj morda ne zagotavljajo večjega komercialnega uspeha. The Drin se na to požvižgajo in furajo svojo špuro, ki pa je vendarle dokaj podobna mnogim gotičarskim, darkwave in coldwave neznancem, ki so v kratkotrajnih pustolovskih projektih pred 40 leti preigravali po praznih kleteh in garažah ter za čas svojega ustvarjanja posneli na ubogo snemalno opremo le kakšen kratek album ali dva.

Kljub temu bi bile primerjave s konkretnimi skupinami preteklih časov pravzaprav nesmiselne, saj bi se izkazale za preveč obskurne, prav tako pa bi bil seznam čisto predolg, saj The Drin še zdaleč niso enolični v obujanju pokopanih prvin znotraj bogatega žanra postpunka. Ustvarjajo namreč mrakobne atmosfere, ki si jih upajo prav nesramno prerezati s kakofoničnimi hrupi, bliskovito drvijo čez ritmično poskočne komade, ne sramujejo se niti sintovskih slatkišev, za nameček pa se tudi nič kaj patetično spustijo v eksistencialistično trpljenje, ko močne vpadljive basovske linije božajo ranjeno gotičarsko srce.

The Drin pod vodstvom masterminda Dylana McCartneyja s prvencem Engines Sing For The Pale Moon tako oživljajo tiste sfere darkerskih in pustolovskih osemdesetih, ki jih večina njihovih sodobnih žanrskih kolegov očitno smatra za mrtve, že popolnoma preperele, nevredne nege in restavracije. S tem odpirajo vprašanje, ali se žanr postpunka morda ni zares izpel. Le bendi, ki priplavajo in se držijo na površju, do njega pristopajo na enak, ne preveč drzen način.

Leto izdaje: 
Avtorji: 

facebook twitter rss

Prazen radio ne stoji pokonci! Podpri RŠ in omogoči produkcijo alternativnih, kritičnih in neodvisnih vsebin.

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • [[nid:123]] - Insert a node content
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness