Leto je naokoli in Mark. E. Smith, alfa in omega - lahko bi se reklo tudi beta in gama - zasedbe The Fall nas je sredi jeseni razveselil z novo delikateso. Ponudil jo je na pladnju, ki nosi nemško ime, narejena pa je po preverjenem skrivnem receptu, kateremu vsako leto doda kanček svojih umotvornih substanc.

Življenje zaznamujejo repetitivni dogodki, kot so postavljanje novoletne jelke, dvoboj Oxford-Cambridge, oskarji, karneval v Riju, prvomajski kresovi, kolone proti morju in še bi lahko naštevali in … album The Fall! Tokrat nosi ime Ersatz G.B. , izšel pa je za Cherry Red založbo, katere največji biser je bila debitantska plošča Dead Kennedys Fresh Fruit For Rotting Vegetables. V nemščini pomeni beseda ersatz slab nadomestek za pravo stvar, katere sestavine išče Mark Edward Smith že 35 let. Medtem ko so drugih britanskih kovačev – kjurovskih in morrisseyejevskih - kobile že zdavnaj bose, pa pri ekscentrično flegmatičnem nergaču nikoli ne veš, kaj bo ušpičil. Tokrat je skoval že tretji album z isto zasedbo, kar je bilo do pred nekaj leti nepojmljivo, saj so mnogi glasbeniki v The Fall padli, potem ko so občutili jakost podkve brezkompromisnega liderja. Življenje The Fall ni daljica, pač pa premica. Kultni bend se namreč približuje jubilejnemu tridesetemu studijskemu albumu. Do njega manjka le še ena plošča ali, sodeč po tempu izdaj, eno leto.

Lansko leto smo imeli priložnost videti Mark E. Smitha v živo na zelo funkcionalnem Terraneo festivalu. Ekscentrični folirant iz The Fall je v živo snemal zvoke in jih kasneje reproduciral, ugašal ojačevalce pajdašem, pipkal po klaviaturah in na druge načine nadlegoval bend ter presegel mnoge nastopajoče. Ko se je zdolgočasil, je vrgel usnjeno jakno čez rame in nakazal Eleni Poulou ali tretji gospe Smith, ki jo je postavil za klaviature, da je bilo zadosti. Takšen je bil vseskozi, od leta 1976 naprej. Sobivanja z njim niso preživeli niti Marc Riley konec sedemdesetih, niti Brix, prva gospa Smith. Človek je enostavno eden redkih, ki mu je malo mar za diktat glasbene industrije in njene želje po moderni produkciji. Če ni padel pod kolesje punka, ga tudi zdaj nič ne bo spremenilo. Niti se uporni post punk pionir ne trudi za vsako ceno razširiti bazo svojih fenov, čemur mnogi bendi posvetijo veliko časa in energije. Dela zase in zdolgočaseno spremlja dolgočasen svet okrog sebe. Dostikrat seveda v svojih enigmatično abstraktnih besedilih navrže kakšno cinično – tokrat tudi na račun mase povprečnih bendov – »I'm so sick of Snow Patrol, and where to find Esso lubricant, and mobile number.«

Ersatz G.B., ki smo mu priča, ni ravno prva liga albumov The Fall, a v primerjavi z vsem, kar se vrti v playerjih dandanes, odličen! Noben album The Fall še ni dosegel konsenza med feni tega manchesterskega fenomena. Če bi ponudili glasovanje za njihov najboljši album, bi bili rezultati izjemno razpršeni, in če se te je njihova interpretacija prijela že prvič, se zaljubiš tudi v druge The Fall zvoke. Ali kot bi rekel Mark E. Smith: »It's good enough for you, It's good enough for me!«

Že ovitek albuma – kolaž, polepljen z izrezki iz časopisov – nakazuje punk identiteto. Odpira ga Cosmos 7 z uvodnim napadom činel in cop killer ritmom, renčanje Mark E. Smitha, ki vso kariero ni uspel obrisati peno z besnih ust, pa je zmešano v pire synth efektov. Ob bok mu gre Mask Search, vročično gost punk rockabilly s pridihom Bauhausa. Sredi albuma rariteta - prepustil je petje celotne pesmi! Mogoče si je vzel le čik pavzo ali pa so ga čari tretje gospe Smith tako prevzeli, da je podlegel. Sladko nežno kitarsko Happi Song breedersovsko zapoje Elena Poulou. Zlobneži bi dodali, da je pravo olajšanje ne slišati ga nekaj minut. No ja, tudi tu vsake toliko podlo povzroča neprijeten hrup v ozadju.

Poleg punky usmerjenosti v občasno nespoliranih pesmih se Mark E. Smith – pazite zdaj - spogleduje s heavy metal sceno!? In to ne s kakršnokoli, temveč grško! Naredil je namreč priredbo komada Gameboy, benda AnorimoI, kjer je na močno heavy metal podlago dodal spremenjeno besedilo v angleščini, ki ga interpretira z grgrajoče besnim horror vokalom, kakšnega je bilo slišati le še pri Killdozer. Spremenil je tudi ime komada v Greenway, ki je tudi priimek kitarista.

»I had to wank off the cat to feed the fuckin' dog« Industrijski dimniki Manchestra so zgodovina, zato pa se za Markom E. Smithom še kako kadi. Bend hudo trdo dela, da zadovolji standarde kot inšpektor Mumblyja godrnjavega ekscentrika. Njegov govoreči glas je izvor identitete benda. Je pravzaprav raper post punka z zmanjšano frekvenčnostjo besed. Interpretacija je primarnega, pomen postmodernističnih besedil, ki so jasna le njemu, pa sekundarnega pomena. Strupen glas se zopet ukvarja s kačjo rimo, kar je s podaljšanimi sičniki primer v komadu Nate Will Not Return, ki se navezuje na komad s prejšnje plate: »Is it too late, to cover the song by the Fall called Hot Cake?«

Približno že vemo, kaj lahko pričakujemo od njega, a stvar le ni tako predvidljiva. Še vedno postreže z nepričakovanimi obrati, kot v valjajočem blacksabbathovsko stonerskem Monocardu, ki je do neke mere deviacija tudi za The Fall. Komad se pri drugi minuti popolnoma po pravilih ustavi, a presenetljivo sledi še šest minut fenomenalnega krautrocka, začinjenega s pljuvajoče mastnim blackadderovskim vokalom. Podobnosti bomo našli tudi v z ubijalskim ritmom stopnjevanem povratku v osemdeseta, ki se materializira v I've Seen Them Come, kjer v ponavljajočem refrenu tekmujejo in se prekrivajo his master voice in melodični back vokali. Užitek podkrepi rožljanje kitar, žvižganje klaviatur in hard fucking bobnanje.

Nekatere recenzije istih albumov The Fall so govorile o grozni neprebavljivosti, druge o genialnosti. Tako različne bodo tudi zdaj. Mark E. Smith, unikat, ki nasprotno mnogim ne obrača plašča proti vetru, se ne bo oziral na njih. Besede pokojnega John Peela so bile: »Vsak dan sem srečen, da sem živ, ker bo kmalu nova plošča The Fall!«