Yep Roc Records, 2019

Newyorško folk rock zasedbo The Felice Brothers tokrat v Tolpi bumov obravnavamo prvič. Zasedba sicer deluje že od leta 2005, ustanovili so jo bratje Ian, James in Simone Felice, ki so se z gorate apalaške pokrajine Catskill Mountains v zvezni državi New York preselili v Brooklyn. Najprej so nastopali po mestnih trgih in na postajah tamkajšnje podzemne železnice ter že v prvem letu delovanja izdali dva albuma. Do danes pa je izšel že vsaj dober ducat njihovih plošč. Pavšalna navedba obsežnosti diskografije te zasedbe sicer izhaja iz dejstva, da celo sami člani glede tega niso zedinjeni. V preteklih intervjujih je to povzročilo nemalo zmede, ki pa glasbenikov nikakor ne moti. O aktualnem albumu torej najdemo zelo različne podatke, od tega, da gre za njihovo tretjo ploščo, do tega, da je Undress že sedemnajsta po vrsti.

V petnajstih letih se je sicer v postavi zasedbe The Felice Brothers zgodilo nemalo sprememb. Najbolj prelomna je bila tista iz leta 2009, ko je bend zapustil eden od bratov – Simone, ki se je želel posvetiti samostojni glasbeni poti. Trenutno štiričlansko postavo pa poleg obeh pevcev in multiinštrumentalistov Iana oziroma Jamesa Felicea od lani sestavljata še bobnar Will Lawrence in basistka Jesske Hume. Od izdaje bendove predhodne plošče Life In The Dark so minila tri leta, kar lahko velja tudi za najdaljše obdobje med dvema njihovima izdajama. Ian Felice, ki je vodilni član že od samega začetka, se je v vmesnem času posvetil samostojni glasbeni karieri, in logično so se pojavila tudi ugibanja o morebitnem koncu zasedbe. Danes Ian priznava, da je pred dvema letoma celo sam močno dvomil o nadaljnjem delovanju zasedbe.

A s prenovo ekipe so The Felice Brothers več kot očitno stopili tudi v novo obdobje ustvarjalnega delovanja. Glasbeniki v svojih izjavah ne skrivajo navdušenja nad svežim zagonom, plošča Undress pa je med poslušalci in kritiki sprejeta kot njihovo najboljše dosedanje delo. Plošča je nastala konec lanskega poletja, delo producenta oziroma tonskega tehnika pa je tudi tokrat opravil Jeremy Backofen, ki z zasedbo sodeluje že od samega začetka. Backofen je sicer sodelavec tiste vrste, ki glasbenikom pušča vso svobodo v smislu zvoka oziroma izvedbe in se tako očitno krasno znajde v procesu z The Felice Brothers, torej s produkcijo, ki je namenjena realizaciji glasbenikovih idej in ne obratno. Za Iana Felicea, ki dosledno zavrača trende in pristope, značilne za glasbeno industrijo, je to torej idealno sodelovanje.

Plošča Undress vsebuje dvanajst avtorskih skladb Ianovega klasičnega pristopa k pesmopisju. Pisec sicer zase pravi, da se branju in pisanju posveča povprečno pet do šest ur na dan. Njegov danes že izjemno izpiljen slog, ki temelji na navdušenju nad folk izvajalci, kakršen je Fred Neil, je v zadnjem desetletju vsekakor dosegel visoko raven prepoznavnosti, kljub temu pa glasbenik svojo poetiko razvija še naprej. Njegova najnovejša besedila na značilen pripovedni način obravnavajo bedo ameriške družbenopolitične realnosti in so tokrat podane še bolj kritično in neposredno, kot smo bili tega pri zasedbi The Felice Brothers že vajeni.

Undress se nam vsebinsko odstre že na začetku, z naslovno pesmijo. Besedilo je tu polno značilno ameriške simbolike: krizanteme na dan volitev, zločini proti človečnosti, mogotci z Wall Streeta in podobno. Pri snemanju pesmi Undress so sodelovali gostujoči glasbeniki: trobentač Larry Moses ter saksofonista Kate Anderson in Geoff Vidal. Njihovo igranje obogati ritmične poudarke in se v gibanju proti koncu pesmi izteče v lepo improvizirano soliranje. Naslednjo pesem Holy Weight Champ smo na Radiu Študent pred časom že poslušali kot RŠ hit. Umirjena baladna glasbena oblika z zelo počasnim tempom tu vso pozornost usmeri k besedilu. In ob slišanem se poslušalec lahko hitro zamisli, spozna marsikatero resnico, denimo ob ugotovitvi, da je sovražni govor vselej vzporeden določeni politični ideologiji ali religiji. Naslednja skladba, Special Announcement, je sarkastična popevka o predvolilnih obljubah. Zatem v scenosled vstopi prva izmed dveh pesmi, ki ju je napisal in odpel James Felice. Prva je torej Nail It on the First Try, preprosta kompozicija z aranžmajem za klavir in harmoniko, nad katerima lebdi glas in z njim kratka izpovedna poezija. Sledi udarna, rockerska Salvation Army Girl s precej polnim aranžmajem. Poleg benda tu spet slišimo saksofone in trobento, pridružijo pa se še spremljevalni vokali v stilu doo-wop.

Ploščo nadaljuje melanholična in osebna Poor Blind Birds, naslednjo skladbo TV Mama pa bi mašinerija verjetno lahko spromovirala celo v pravi radijski hit. Pesem zaznamuje eleganten, zvezno tekoč ritem, v katerem blestita novinca v zasedbi The Felice Brothers, že omenjena bobnar Will Lawrence ter basistka Jesske Hume. Oba glasbenika sta se nedvomno izvrstno vključila in na svojih mestih vsekakor delujeta bolje kot njuni predhodniki. Pri snemanju pesmi TV Mama in tudi pri naslednji The Kid je sodeloval pedal steel kitarist Peter Adams. The Kid, počasen kantri valček, govori o vojaškem veteranu, ki po vrnitvi domov trpi za posttravmatsko stresno motnjo in je zagrešil umor, s čimer pesem v ospredje postavi vprašanje kolektivne odgovornosti za zločine posameznikov, ki jih je družba pahnila v čustveno klavnico. Prav taka vprašanja vedno znova vznikajo denimo ob množičnih pobojih na ameriških šolah, ko družba podobno prezre otroke z duševnimi težavami, jim ne zagotovi pomoči, omogoči pa jim neoviran dostop do orožja.

Naslednja pride še druga pesem Jamesa Felicea Hometown Hero. Klavirske harmonike v klasičnem formatu rock zasedbe ne slišimo ravno pogosto in Hometown Hero, ki govori o izpuščenem zaporniku, nas opomni na izjemni lepoto ter širino tega inštrumenta. Na plošči Undress pa se The Felice Brothers le ne posvečajo zgolj kritiki družbe, album vsebuje tudi pesmi, ki črpajo iz osebnega življenja. Taka je denimo Jack Reminiscing, ki jo je Ian Felice napisal po izgubi očeta. Plošča se izteče v zelo umirjenem vzdušju, po pesmi Days of the Years jo sklene Socrates. Besedilo je navdihnila pesem z enakim naslovom, nastala izpod peresa ameriškega pesnika Jacka Spicerja, ki je ustvarjal sredi prejšnjega stoletja. Simbolično se navezuje na filozofove zadnje ure, preden je po obsodbi na smrt popil strup. Socrates uspe ploščo zaključiti na primeren, skoraj himničen način.

The Felice Brothers so si tokrat torej znali vzeti ves čas, ki so ga potrebovali. Po treh letih imamo danes pred sabo prerojeno zasedbo in njihovo do sedaj gotovo najboljšo ploščo.