ugEXPLODE Records, GOD Records, 2021

»Smrt dolgočasni umetnosti in njenim ustvarjalcem!« se glasi slogan založbe ugEXPLODE. Nič kaj neobičajnega in presenetljivega za lastnika Weasela Walterja, poosebitev skrajno agresivne skupine The Flying Luttenbachers, ki z nekajletnim premorom že od leta 1991 goji naklonjenost do razcepljene, nihilistične in tvegane glasbe. Vselej ekstremni Luttenbacherji godejo prosto po Weaslu – glasno in nikoli predvidljivo. Najsi bo to striktno komponirano, kompleksno modernistično, svobodnjaško jazzovsko, elektrofonsko hrupno, metalsko precizno ali pa nekaj povsem petega. Mnogo je prav gotovo odvisno od trenutne formacije skupine, ki je zamenjala že nebroj članov. Nazadnje smo njihovo glasbo v pravkar poslušanem etru gostili dve leti nazaj, ko so v istem letu izdali dva albuma, nato pa ob koncu leta obiskali še Gromkin oder v sklopu cikla Defonija. V današnji uri glasbeno-kritiškega obrata gostimo nov album kakopak preurejene postave z naslovom Negative Infinity.

Največja novost nove plošče in samih Luttenbacherjev je, da capo di banda ne sedi več za bobnarsko baterijo. Ja, Weasel, ki je bil idealen primer ekstremne bobnarske razdražljivosti, se je na tokratnem albumu preselil na kitaro. Izvzemši dve izdaji, na  katerih je Walter posnel vse sam, smo opletanja po strunah vajeni vsaj še pri bendu Cellular Chaos in pa pri Retrovirusni postavi Lydie Lunch. Da Walterja za bobni ne pogrešamo, tokrat skrbi Sam Ospovat, ki se je pri nas potikal z zasedbo Unnatural Ways, igra pa tudi pri zasedbi Enablers. Z basom je še vedno nepogrešljiv Tim Dahl, Matt Nelson prav tako ostaja na saksu, za dvojno kitarsko manevriranje pa je tukaj vsestranska pevka in strunarka Kattie Battistoni. 

Na grobih obratih zgrajena godba ponovno brez težav stoji sama zase. Albuma žal ni mogoče umestiti v nek širši žanr ekstremne glasbe, prav tako pa se zalomi pri umestitvi v sam opus Luttenbacherjev, saj je ta grozno nestanoviten, po vrhu vsega pa še variabilen glede na aktualno godbeno artilerijo. Če že mogoče prav umestitev v obdobja pride najbolj do izraza. Negative Infinity spada med bolj komponirane plošče Luttenbacherjev. Prednjačijo avantgardne kompozicije, tudi v prostem slogu, ki so seveda sestavljene iz raziskovanja vsega ekstremnega. Še vedno gradijo na intenzivnosti ne glede na strogo kompozicijo ali pa svobodno godbo. Uigrana preciznost in trenutna medigra na najvišjem nivoju, kar spozabi, kako daleč sta lahko ta dva pojma.  

Uvodna Fury Of The Delusion je na glavo obrnjen naslov – Delusion Of The Fury kompozicije za teater skladatelja, glasbenega teoretika in izumitelja Harryja Partcha, ki jo pravkar poslušamo v ozadju. Prvo navedeno sestavlja riffaža moderne kompozicije, ki jo lomijo in sprevračajo nešteti prijemi iz sveta metalskih struj. Kakor čudno se že to sliši. Demonic Velocities II je nowavovski adrenalinski sprehod s srečanji svečanih melodij skorajda krajših preludijev na poti. Mass Manslaugher, Ma'am se opira na blackmetalsko copotajočo podstat z vsemi teksturnimi zvijačami, medtem ko Omnicide ritmično zavira pod efekturam, ki silijo proti nebesnemu svodu v space rockovskem slogu. Poslednji, dvajsetminutni komad On The Verge Of Destruction je neke vrste hommage Albertu Aylerju in njegovi Truth Is Marching In, jasno v konstruktivni destrukciji vseh vključenih, kjer silna prodornost in nepopustljivost Luttenbacherjevih dobi zaokrožen konec.

Weasel Walter se znova ne pusti motiti pri poskusih marketinga svojega benda pod različnimi etiketami. Vsi poskusi so in hkrati niso neposredni, so samodestruktivni in jasno razkrivajo Walterjevo raziskovanje, ki nikoli ne naleti na prepreko, čez katero ne gre. Negative Infinity ali Weaslova terapija z glasbo. Najsi bo punk jazz, no wave ali pa brutal prog, vsa njegova godba gre prosto po Weaslu, leteče po luttenbachersko.