Upset The Rhythm, 2018

Koncertne turneje so od nekdaj ustvarjale zelo pomembna poznanstva. Med enim takšnim ritualnim popotovanjem sta se srečala tudi Mikey Young in Raven Mahon, glavna protagonista tokratne Tolpe, in sicer ko sta njuna benda Total Control in Grass Widow leta 2013 skupaj odigrala koncert v Kaliforniji. Vsak izmed omenjenih bendov se je v zadnjem desetletju uveljavil v raznolikih podtalnih krogih, pri tem pa sta njuna distinktivna in izstopajoča glasbena izraza pustila močan pečat na poslušalcih. Zato smo se tudi mi zelo veselili, ko smo zasledili njun novi projekt. Menda se je sodelovanje začelo kmalu po že omenjenem koncertu, vendar je bilo potrebno skoraj pet let, da se prvi izdelek popolnoma izpili, saj je bil v veliki meri pripravljen na daljavo med Melbournom in San Franciscom, krajema bivanja omenjenih glasbenikov.

Istoimenska plošča The Green Child se tako naveže na njuno preteklo ustvarjanje, a vseeno zasledimo odstopanja od njunih predhodnih glasbenih normativov. Ob prvem prisluhu nas plošča spomni na britanske lo-fi bende iz zgodnjih osemdesetih, denimo Rexy ali Solid Space, s pop senzibiliteto pa začutimo pridih valižanske zasedbe Young Marble Giants, čeprav so primerjalno The Green Child ponudili zvočno bolj obdelan izdelek. Z otvoritvenim komadom Traveler nas zasedba povabi na plesišče; pevka Raven Mahon se postavi ležerno v ozadje in v tem slogu odpoje vokalne melodije, medtem ko se kopica sintetizatorjev pod vodstvom Mikeyja Younga diskretno priključuje z različnih strani in poskrbi za izredno dodelano in hkrati neobremenjeno glasbeno sliko. Vrhunec albuma slišimo že z drugim komadom. Komad Her Majesty II izraža frustracijo nad trenutno ameriško vladavino in je brez dvoma najbolj popiš komad tega albuma. Z njim sta Mikey in Raven poskrbela za preprosto in zapomnljivo glasbeno podlago, vrh katere si pevka Raven zlahka vzame svoj prostor in zablesti s svojim prepoznavnim šarmantnim glasom, zaradi katerega smo jo oboževali že v zasedbi Grass Widow.

Po udarnem uvodu, iz katerega je razvidna dobra podkovanost glasbenikov, se v nadaljevanju se v nadaljevanju zadeva umiri, postane skrivnostnejša, začutimo vesoljsko vzdušje, kakršnega smo spremljali že na lanskoletnem Mikeyjevem solo albumu Your Move Volume 1. Naslednjih nekaj komadov se odvije v podobnem slogu in kmalu lahko plošča tudi že malo zamori – sicer skladbe ves čas ohranjajo konsistenten nivo, vendar jih v monotono zvenečem zaporedju težko razlikujemo med seboj in nobena zares ne izstopa. Šele z zadnjim komadom nam The Green Child zopet ukradejo pozornost. Komad Destroyer nas z repetitivnim oktavnim poigravanjem na basovskem synthu popelje do razgibanega vzdušja in tako se plošča tudi smiselno zaključi.

Četudi ima istoimenska plošča skupine The Green Child zvočno precej neuravnotežen karakter, je težko ne izpostaviti presežkov, ki se pojavijo na več različnih mestih. Na njej oba avtorja še enkrat potrdita lasten potencial za songwriting, kakršnega smo sledili pri njunih predhodnih bendih in ki tu pride do izraza tudi v na daljavo zastavljenem projektu. Kvalitetni glasbeni vložki obeh avtorjev nas spremljajo med celotnim poslušanjem plošče, še bolj izstopajoče pa so bogate vokalne harmonije, ki jih Raven odpoje v duhu skupine Grass Widow. In četudi se plošča najbrž ne bo uvrstila med najmočnejše glasbene presežke letošnjega leta, v njej vsekakor vidimo relevanten kos diskografskih zakladov vključenih avtorjev.