Goldtop, 2013

Če ste eni izmed tistih, ki padajo na nenavadne ali redke nebesne pojave, kot so zvezdni utrinki, lunin mrk, modra luna ali kaj podobnega, lahko danes na svojo listo, v metaforičnem smislu, seveda, dodate tudi lunino eksplozijo. Povzročila jo bo zasedba, ki sliši na ime Hillbilly Moon Explosion.

Hillbilly Moon Explosion, ki se jih bodo nekateri spomnili z odličnega koncerta v Orto baru pred slabima dvema letoma, je mednarodna zasedba angleško-švicarsko-italijanskih korenin, ki ima svojo bazo v Zürichu. Nastala je leta 1998 z zlitjem dveh nekdanjih skupin basista in pevke, Hillbilly Headhunters in MD Moon. Zasedba je obdržala dele imena obeh skupin kot posvetilo pretekli zgodovini in nadaljevanje njunih vplivov v prihodnosti. Ni trajalo dolgo, da je skupina postala najbolj vroča nova stvar v domačem mestu. Sledil je osvajalski pohod po domovini, ki so ga v začetku rahlo hromile menjave članov, vendar Hillbillijem to ni prišlo do živega. Počasi in vztrajno, kadar je bila prilika, so se podajali v snemalni studio, rezultat pa se je pokazal leta 2002 v obliki prvega albuma Introducing The Hillbilly Moon Explosion. Sledilo je še pet albumov, sodelovanje s pevcem zasedbe Demented Are Go, Sparkyjem, ki je dalo odličen komad My love for evermore, in vedno več koncertov, v vse širšem obsegu tudi zunaj domovine. Enajst let po prvem albumu pa se Hillbilly Moon Explosion sedaj zmagoslavno vračajo z že sedmim albumom, ki so ga naslovili Damn Right Honey!.

Če bi sodili po imenu benda, potem bi bili zagotovo prepričani, da gre za zasedbo, ki je zavezana countryju, pa vendar ni tako. Vsaj ne povsem. Country se sicer najde v njihovem repertoarju pa tudi veliko drugega, saj je Hillbilly Moon Explosion zasedba, ki rada prehaja okvirje rockabilly americane, kamor se jih v osnovi uvršča. Zaradi tega so njihovi albumi pestri, razgibani, barviti in zato nikoli dolgočasni. Glasbeno prehajanje gre od rockabillyja, countryja preko surfa, garažnega rokenrola, bluesa, rocka, skaja, swinga do sixties popa, jazzy šansonov. Še posebej 60's pop, jazzy balade in šanson se odlično uležejo na prekrasen vokal Emanuele Hutter, medtem ko se v rockabillyju bolj izkaže vokal basista Oliverja Baronija, kar je bend pogruntal že zdavnaj in zato pametno razdelil vokalne dele med omenjena člana. Včasih pa si privoščijo tudi kakšnega gosta, in tako se na Damn Right Honey! v komadu Northern Crown zopet pojavi Sparky iz Demented Are Go, v eterični country pesmici Flying High, Moaning Low pa milozvočna rockabilly legenda Paul Ansell. 

Hillbilly Moon Explosion si vedno radi privoščijo tudi kakšno priredbo. Potem ko smo se na preteklih albumih lahko naslajali ob njihovih predelavah evrovizijske zmagovalke iz petinšestdesetega Pouppe de cirre, puppe de son ter pop klasik, kot so Mambo Italiano, Chick Habbit, rockabilly priredb in celo komada Enola Gay, so se tokrat lotili Dominguezove Perfidie, ki takoj za skankabilly uvodom Drive This Truck, v katerem bend prvič uvaja tudi pihalno sekcijo, nadaljuje v bolj umirjenem reggae ritmu. Posvetilo Manuelini ljubezni Motorheadom pa pride malo kasneje v obliki pesmi Motorhead Girl z direktno indikacijo na Please Don't Touch, ki so jo Motorhead skupaj z Girlschool priredili leta osemdeset in objavili na singlu Headgirl.

Odličnih pesmi na albumu Damn Right Honey! seveda ne bi bilo brez odlične glasbene podlage. Že prej omenjeni, čudoviti, nežni Emanuelin vokal, ki sicer ni klasičen rockabilly ženski vokal, kot smo ga vajeni od Wande Jackson, Brende Lee in ostalih ženskih rockabilly slavčkov, s svojo trdoto dopolnjuje basist Oliver ter na tem albumu Sparky in Paull Ansell. Seveda pa ne smemo pozabiti odlične instrumentalne podlage, v kateri zagotovo izstopa kitarist Duncan James, ki suvereno prehaja od žanra do žanra, naj bo to ska, country, rockabilly, surf ali kaj drugega, in ga zna vedno poživiti z barvitimi vložki in dopadljivimi solo deli.

Damn Right Honey! sicer neke hude eksplozije ne bo povzročil, saj gre za dokaj umirjen album, bo pa bum dovolj velik, da bo pustil posledice v ušesih in občutjih.