Ipecac Recordings, 2024

Še nedolgo tega je bila vest o kakem od bendovskih reunionov prava reč. Glasbeno fenovstvo je ponujalo le dvostranska mnenjska izhodišča. Zdi se, da se je v obdobju strinjanj in zavračanj ponovnih združitev zasedb počasi izgubljalo na interesu poslušalstva, gledalstva, ko so bili reunioni bodisi blede sence samih bendov, bledi novi albumi, po večini kratkotrajne turnejske združitve, delujoče le po principu denarčke štejem. Trenutna povodenj vesti, momentalno menjavanje najav pa tako ali tako tej nezainteresiranosti prav nič ne pripomore. Prvi dan turneja, drugi dan bendovski ravs na odru, tretji dan odpoved turneje. Publika pa, saj veste, osel gre na led samo enkrat, pravijo. Toda nada v glasbenem hedonizmu vedno ostaja nekje v ozadju, hkrati pa tudi želja do drsanja. Še najboljše se je izkazalo, da bend najavi pavzo brez iztečnega roka, ko in če pride kdaj nazaj, mu očitno ni nič zamerjeno.

Protagonisti tokratnega osrednjega glasbenega termina so s svojimi vrnitvami provocirali kar nekajkrat. Začenši leta 2008, ko je moči ponovno združila osrednja postava – Duane Denison, David Wm. Sims, Mac McNeilly in David Yow. Tudi na zadnjem koncertu od čudaških, nejasnih reunionov in občasnih živih nastopov, leta 2018, so jasno dali vedeti, da se ne mislijo ponovno zbrati. No, pa smo tam. The Jesus Lizard so in bodo ostali pojem drznega rokenrola, med njihovimi izdajami so nekatere od biblij hrupne godbe, v njihovem katalogu pa ni slabega studijskega albuma. Zadnje omenjeno bo mogoče naletelo na neodobravanje, pa vendarle s prave distance gledano to ni nobena izmišljotina. Na prvih štirih albumih so bili praktično zastavonoše založbe Touch & Go. Steve Albini, ki je lovil njihov zvok na teh albumih, je večkrat priznal, da so bili The Jesus Lizard po njegovem mnenju v prvih šestih letih najboljši bend na svetu. To naj bi veljalo do albuma Down, zadnjega, pri katerem je sodeloval, za katerega je dejal, da je glede na njihove standarde slab album. V sodelovanju z njimi je ta album Albiniju prvič pomenil delo. Kar so potrdili tudi sami. Toda Down kljub vsemu ne skriva odličnosti bendovske godbe, še enega dokaza, da je lahko glasba tako kaotična, hkrati pa tako ekzaktna v svoji eksekuciji. Ne nosi glorije albuma Goat ali Liar, prinese pa dovolj h koritu, da ostane na nikogaršnji zemlji in na njej koplje globlje. 

Kasneje so sklenili dogovor z veliko založbo Capitol, pod katero so izdali albuma Shot in Blue. Po Albiniju je za album Shot producentski stolček zasedel GGGarth. Najbolj očitna razlika je v Yowovem glasu, ki poslušalca napada veliko bolj v ospredju samega miksa, distanca med kitaro in ritem sekcijo pa je veliko bolj zračna, prostorna za eksperiment, obenem pa širša. Začuda čistejša zvočna slika ni prav nič pokorila benda, kvečjemu je odprla nove načine, poskuse, ki so jih bolj skoncentrirano uporabili na naslednjem albumu Blue. Producent slednjega je Andy Gill iz benda Gang of Four, bobnarja Maca McNeillyja pa je nadomestil Jim Kimball. Blue je glede na predhodnike veliko bolj detajlna, ponekod mašinska, naefektirana, s sinti prepojena celota, ki spomni tudi na zloglasne Brainiac. Spet, zelo daleč od slabega, s trajnostnim doprinosom. Blue je tudi zadnji album pred razpadom oziroma prenehanjem igranja leta 1999. Za boljši vpogled v prvo obdobje delovanja benda in oris ostalih projektov članov benda priporočamo oddajo DJ grafiti z naslovom The Jesus Lizard in odvodi!!! iz leta 2011, ki jo je pripravil tovariš Robert Suša, ki ga ne tem mestu pozdravljamo in mu želimo hitro okrevanje.

Letošnjega junija je prek Pattonove založbe Ipecac Recordings prišla najava s singlom o novem studijskem albumu The Jesus Lizard po šestindvajsetih letih mirovanja. Tako kot vsi njihovi albumi tudi Rack sestavlja le štiri črke, kar zadeva člane, pa štiri ključne, torej z McNeillyjem za bobni. Denison, McNeilly in Sims naj bi že pilili material do potankosti, ko so naposled le predstavili idejo o novem albumu Davidu Yowu. Vsesplošno strinjanje so preselili v studio Patricka Carneya, bobnarja zasedbe The Black Keys, mesto producenta pa je prevzel Paul Allen, ki si je prste mastil že z demo verzijami komadov. Z enajstimi komadi, ki so zapisani na albumu Rack, se da dvomiti, če so The Jesus Lizard sploh kdaj prenehali z igranjem. Prepoznavno izrazje je tisto, ki najbolj pade v uho, pa vendarle bi ob nepoznavanju letnice izdaje lahko za veliko zgrešili obdobje. Jasno je, da gre za gospode v letih, ki se jim še vedno utrga ob kreiranju skupne glasbe, presenetljiva je predvsem brezkompromisnost, mladostniška gonja in še vedno destruktiven duh, ki poseduje ta hrupna gospoda.

Pasja steklina s posebnim humorjem še vedno šprica iz Yowa, ki obsesivno menjuje iz sebe iztisnjene zvoke v komadu Falling Down, momljavo govorjeno besedo v skladbi What If?, v Dunning Kruger pa dobi vlogo, podobno freejazzovskemu saksofonu, kar je že pred leti opisal Denison. Slednji je ponovno naravnost genialen v uporabi nevrotičnih kitarskih insertov, nasekanih rifov in antisolaž, dokazano v komadu Armistice Day. Naklonjenost do trdega zeppelinovskega rocka je steroidizirana v pesmi Grind, v kateri razburkano plovbo diktira McNeillyev neomahljivi udar, zdrogiran deepurplovski galop v komadu Lord Godiva pa kaže nezamenljivo Simsovo zvestost ritem sekciji, hkrati pa vmesen odmik v solo ringlšpil. Večkrat se zdi, da so vsi štirje neverjetno precizni kar zadeva njihove vloge, vedno pa ostaja kratek izsek, ko jih dobesedno odpelje, zmede. Toda ker se to zgodi v momentu, nima časa postati sumljivo. Tako kot denimo skladba Moto(r), ki stoji kot dokaz, da je hrupna godba lahko spevna stvar, ko z Yowovim tremolom, podobnim Jellu Biafri, pomaga končati začetni pogon.

Rack se lahko brez težav bori za bron na stopničkah najboljših albumov The Jesus Lizard, za vse tiste, ki imajo radi ocenjevanja. Ne peša prav za nobenim zgodnjim albumom, kar zadeva vitalnost in šus, ne odklanja krajših eksperimentov kasnejših albumov, obenem pa je ovit v bolj transparentno, čistejšo produkcijo nekje med začetnimi in kasnejšimi albumi. Bi sodelovanje z Albinijem obrodilo drugačno podobo albuma? Verjetno. Tako kot z vsakim drugim producentom, ki spoštuje njihovo dodelanost komadov. Kot se zdi, imajo The Jesus Lizard še veliko odprtega znotraj na daleč prepoznavnega obrazja. Pustili so se odrasti le do neke mere, zavedno ostajajo osli, ki gredo večkrat na led in so že zvežbani drsalci. Konec koncev imajo ime po kuščarju, ki teče po vodi.