The Kills - Ash & Ice

The Kills - Ash & Ice

Recenzija izdelka
5. 7. 2016 - 19.00

Domino, 2016

 

Indie duo The Kills je svoje prve albume izdal pred dobrim desetletjem, ko je bilo morda razmerje moči v alternativni glasbi še nekoliko drugačno. Takrat so namreč razne manifestacije oživljanja post-panka še narekovale glasbene trende in so si bile ob tem zmožne pridobiti tudi pozornost širše javnosti. The Kills ni bil nikoli največji ali najboljši predstavnik te scene, a je kljub temu s svojo surovo energijo in s pristnim rock'n'roll šarmom v njej zasedal pomembno mesto.

V letu 2016 se indie rock scena v konkurenci drznih producentov in hip-hop karakterjev ne zdi več najbolj živahen del glasbene krajine. Mnogi nekdaj zanimivi bendi so bili pometeni na smetišče zgodovine, nekateri so svoj zvok prilagodili širšemu občinstvu, spet tretji pa svojo vizijo peljejo naprej in skušajo relevantnost ohraniti tudi v teh drugačnih časih. Zvok dua The Kills na njegovem petem albumu Ash & Ice ne stoji svetlobna leta stran od zanj značilnega kitarskega bluz-panka, hkrati pa vendarle privzema dodatne nianse, ki ga pravzaprav ohranjajo pri življenju.

Čeprav je bilo vključevanje elektronskih elementov opazno že vsaj na albumu Midnight Boom iz leta 2008, imajo beati in različni drugi producentski prijemi tokrat še opaznejšo vlogo. Temu priča že prvi single, Doing It To Death, ki ga sicer še vedno vodi riff Jamieja Hincea, a ga močno zaznamuje tudi sint sample, ki ves čas poklja v ozadju.

Tu je potrebno omeniti, da večje vključevanje elektronskih elementov ni le posledica eksperimentiranja, temveč si je Hince po zaključku zadnje turneje zlomil prst in bil od takrat kar šestkrat operiran. To je privedlo do tega, da se je moral na novo učiti igrati kitaro, čeprav na albumu tega niti ne izdaja. Bolj kitarske komade, kakršna sta poleg omenjenega singla naprimer še Hum For Your Buzz in Siberian Nights, še vedno zaznamujejo zanj tipični, malce nekonvencionalni fragmentirani riffi. Muzika benda že zaradi tega takoj zveni drugače kot skoraj karkoli drugega, naprimer tudi povsem drugače od stranskega projekta Alison Mosshart, banda The Dead Weather. Poleg kitare pa torej - kot že rečeno - Ash & Ice zaznamuje bogatejša produkcija, ki sicer ne deluje moteče, a kitarskim vložkom vzame nekaj surove nepredvidljivosti.

Čar dua je bil namreč od nekdaj v ohlapnih, nenavadnih strukturah pesmi, ki jim je bolj kot melodija smisel dajala nebrzdana uporniška energija. Jamie in Alison sta vedno zvenela kot neprespana, zmačkana, a tudi izjemno nadarjena dediča divjih rock'n'roll časov. V njuni glasbi se je čutila nuja, ki lahko izhaja iz pristne jeze, ljubezni ali pa same eksistencialne negotovosti. Desetletje kasneje je od sicer še vedno divjega, a vendarle tudi odraslega dvojca težko pričakovati izbruhe mladostniške energije, kar pomeni, da bo toliko pomembnejše samo pisanje skladb.

Album je v tem smislu uspeh le do neke mere. Že omenjeni, uvodni Doing It To Death, sledeča Heart of a Dog, pa tudi Siberian Nights in Days of Why and How z minimalnim plesnim beatom in zelo udarnim refrenom, so vse hitro všečni indie hiti. Vsi so resda še vedno tesno vezani na Hinceovo kitaro in na odločen vokal Alison Mosshart, a so tudi v aranžmajskem smislu ravno prav dodelani. Preprosto se zdi, da melodije nekam gredo in zabavno je iti z njimi. Ob njih stoji nekaj simpatičnih poskusov, npr. klavirska break-up pesem That Love pa tudi bluzovska, vokalno impresivna Hum For Your Buzz. Žal pa album zaznamuje tudi par takšnih, ki ne peljejo nikamor. Pesmi, kot je Bitter Fruit, so predolge, s preveč repeticije, ob tem pa ne ponudijo izvirnega riffa ali beata in harmonije ne ujamejo značilne seksi energije najboljših trenutkov dua. Slednjo na srečo zajame vsaj predzadnja Echo Home, ki predstavlja ambientalni vrhunec albuma in spomni, s kakšno lahkoto Hince ustvari všečen kitarski komad. Besedilo je tukaj, tako kot pri večini pesmi z dotičnega albuma, za The Kills kar presenetljivo iskreno in neposredno.

Ash & Ice v ustih torej pusti mešan priokus. Tu res nič ne poka od življenja, kot je pokal Cat Claw s prvenca, odsotni so tudi temačni dragulji tipa Last Day of Magic ali pa Black Balloon z Midnight Booma, ki je v smislu duovega širjenja zvoka že predstavljal vrhunec. Vsemu temu navkljub pa je mešanica še vedno užitna. Z nekaj povsem všečnimi skladbami in z nekaj res povprečnimi novi album deluje podobno kot duov prejšnji, a zaradi več elektronskih elementov vendarle zveni malo drzneje in trajneje. Ravno dovolj dobro, da ohrani pozornost starih fanov, da na svojo stran pridobi mlajše generacije in da nasploh opraviči obstoj The Kills v letu 2016. 

 

Leto izdaje: 
Institucije: 

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness