Mello Music Group, 2021

Prihodnost si pogosto predstavljamo kot nov začetek, s katerim lahko naredimo velike spremembe in se izboljšamo. Zamišljamo si jo kot svetlo luč, ki bo zaslepila vse naše trenutne težave. Na preteklost torej želimo pozabiti, saj v svetlejši bodočnosti zanjo res ni prostora. A kljub temu se zdi, da preteklost stoji tik ob nas in nas rahlo zadržuje. Želi si, da je ne pozabimo in jo vzamemo s seboj tja, v tisti boljši novi svet. Mi pa si rečemo, “a jo res potrebujemo?”in arogantno nadaljujemo z ignoriranjem dejstva, da so naša pretekla dejanja pravzaprav stebri naše prihodnosti.

Glasba, ki jo bomo poslušali v tokratni izdaji oddaje Tolpa bumov, je idealno ozadje za tako globoko premišljevanje o življenju. O tem, kaj smo bili in kaj želimo postati. Govorimo o albumu, naslovljenem 2121, časovnem stroju, ki ga je zgradil michiganski producent in multiinštrumentalist Andy Catlin, ki ustvarja pod psevdonimom The Lasso. Gre za mladega ustvarjalca, katerega samostojna kariera se je začela nekje okoli leta 2019 z izdajo, imenovano The Sound of Lasso.

Z debitantskim albumom je The Lasso predstavil svoj unikaten zvok, ki črpa iz nekaterih bolj klasičnih glasbenih zvrsti, kot sta jazz in funk. S kompozicijo in aranžmajem v prvi vrsti najde producent prostor za futurizem v tradiciji takšnih žanrov, ne da bi jo popolnoma izbrisal. Z uporabo ritem mašine, elektronike in sintetizatorjev, ki sledijo igrivim funkerskim kitarskim melodijam ter jazzovskemu vzdušju, The Lasso popelje retro v svet modernosti. Na albumu lahko tako slišimo beatovsko glasbo, njegovo osnovno komponento, v kombinaciji z lo-fiinstrumentalnim hip hopom, future jazzom, funkom in psihadelijo.

Sledilo je več sodelovanj z različnimi umetniki, kot sta čikaški raper Lando Chill ter newyorški reper E L U C I D, s katerim je prav tako ustanovil glasbeni duo Small Bills. Na njunem lanskem debitantskem albumu, naslovljenemu Don't Play It Straight, je The Lasso ponovno ustvaril zlato sredino, kjer bi se elementi različnih nasprotujočih si glasbenih stilov popolnoma ujemali. Tako je v svoje funkerske instrumentale presenetljivo uvedel nepričakovano grobo punkovsko plat ter dokazal, da je odprt za kakršenkoli izziv v procesu ustvarjanja.

V svojem drugem solo albumu The Lasso ponovno sodeluje z glasbeniki in umetniki, ki lastne ideje rišejo na producentovo instrumentalno platno. Na 11 skladbah lahko slišimo brutalno repanje, mehko vokaliziranje in celo jezno petje različnih izvajalcev, vključno z ameriškim reperjem Fat Tonyjem, pevkama A. Billi Free in Rachele Eve ter mnogimi drugimi. The Lasso je znova prevzel vodilno vlogo v produkciji, s tem, da se je tokrat prvič vpletel v instrumentalni del in na večini skladb prevzel igranje bobnov, klaviatur, tolkal in kitare.

Tematsko gledano je album 2121 povzetek vsega, kar se je okoli nas dogajalo v preteklem letu. Skladbe na albumu osvetljujejo teme, kot so policijska brutalnost, zaskrbljujoče življenje črncev, katastrofalno stanje svetovne politike ter njihovi učinki na vsakdanje življenje. In čeprav je glasba glavna igralka, daje producent pri nekaterih skladbah prednost besedilom, ki poleg problematiziranja preteklih svetovnih dogodkov in situacij vplivajo tudi upanje za boljšo prihodnost. Izpostavimo lahko skladbo No Illusions, na kateri umetnici Ill Camille in A. Billi Free združita moči in se igrata z vokali, ki skočijo iz ene skrajnosti v drugo - od repanja do angelskega petja. Pevki se ozreta na vsakdanje življenje v ZDA ter spominjata na neizpolnjene obljube velikih ljudi. V skladbi The Abyss mikrofon prevzame reper Fat Tony. Mladi umetnik pripoveduje o osebnih izkušnjah, povezanih z vsakdanjimi situacijami v življenju črncev. “Ain’t shit changed at all”, poudarja mladi reper.

A producent ima sposobnost, da uravnoteži težke teme in poudari njihovo aktualnost s pomočjo sodobne plesne glasbe. Instrumentalije, ki združujejo vse od jazza do indie rocka, vodi že znan princip združevanja starega z novim. The Lasso pri poglabljanju v zgodovinsko bogate zvrsti vključuje lastno dojemanje zvoka prihodnosti, ki ga zaznamujejo futuristični sintetizatorji in robotski glasovni elementi. Producent se pri tem igra z različnimi kombinacijami inštrumentov in elektronskih naprav. Skladba Amber Prisms na primer sledi nenavadnemu vzorcu, ki združuje vesoljske sintetizatorske melodije, počasne ritme bobnov in osvobajajoče solaže saksofona. Funkerske kitarske linije se v skladbi All Gone soočajo z igrivimi violončelskimi notami, medtem ko se na Satellite produkcija preusmeri v bolj r&b vode.

Na albumu 2121 gre za spopad različnih pogledov na postopek ustvarjanja in veliko nasprotnih glasbenih ozadij med sodelujočimi, pri čemer je The Lasso tukaj zato, da vse to poveže v nekaj povsem drugega in posebnega. Obenem je izdaja nekakšen kolektivni pregled preteklega leta. Tako besedilno kot glasbeno gre za pogled v preteklost, na vse ključne trenutke, ki so oblikovali našo sedanjost in močno vplivajo na našo prihodnost. Album odraža pretekle kolektivne neuspehe in nam ponuja trenutek za razmišljanje o prebujenju v boljši jutri. Izjemno kolaborativno delo, katerega sporočilo je glasno in jasno - preteklosti ne smemo pozabiti, če želimo spremeniti prihodnost.