Africa Seven, 2024

Tokratna Tolpa bumov ponuja novo, sodobno preobleko osmih legendarnih pesmi zasedbe The Last Poets. Pogosto spregledani izumitelji protohiphopa in svojevrstni spoken word agitatorji so se z vseh vetrov formirali v New Yorku leta 1968, na rojstni dan pokojnega Malcolma X-a, v pomladi črnske mehke revolucije, ki nikoli ni meso postala, a je za seboj vendarle pustila eno najpomembnejših kulturnih gibanj zahodnih godb 20. stoletja. S prvima ploščama, The Last Poets in This Is Madness, so v letih 1970 in 1971 utrli pot med ritmom, poezijo in dviganjem zavesti, po kateri je hodil tudi denimo njihov sodobnik Gil Scott-Heron in nato desetletja zatem še nešteti nosilci štafete oziroma mikrofona afroameriškega opolnomočenja. 

Zaradi njihovih povezav, črnskih nacionalističnih, panafriških, z islamom prežetih motivov in seveda zaradi izrečenih besed so v svetilniku svobode čez lužo nekateri pristali v zaporu. Sama zasedba je pristala na FBI-evem seznamu subverzivnih organizacij, predvsem pa v ušesih naslednje generacije urbanih ritmičnih pesnikov, na katero so vplivali. V naslednjih petindvajsetih letih se je njihova fluidna zasedba spreminjala, svoje sta terjala tudi čas oziroma starost in po koncu prejšnjega tisočletja so The Last Poets z diskografskega parketa izginili vse do leta 2018, ko sta dva od peščice poetov posnela novo ploščo z naslovom Understand What Black Is.Dvojec Abiodun Oyewole in Umar Bin Hassan pa vokalizira tudi na naslednji, tokrat obravnavani plošči Africanism. 

Plošča je sestavljena iz novih posnetkov osmih skladb s prvih dveh plošč zasedbe The Last Poets. Novi posnetki glasbeno pravzaprav presegajo relativno enostavne, minimalistične aranžmaje bobnov in poetov z začetka sedemdesetih let. Čast produciranja je pripadla londonskem dubovskem didžeju, producentu Princeu Fattyju, na plošči pa slišimo pravo afrobitovsko godbo, spretno sestavljeno iz več generacij vidnejših glasbenikov, na čelu z legendarnim Tonyjem Allenom. Zdaj že pokojni Allen, še en boter, in sicer afrobitovske muzike, zvesti spremljevalec legendarnega Fele Kutija, se je vse do svoje smrti v Parizu leta 2020 povezoval z mlajšimi glasbeniki, spremljal razvoj glasb afriške diaspore in tudi aktivno sodeloval v njem. Tony Allen je – podobno kot na večini plošč iz jeseni njegovega življenja – v studiu posnel bobnarske ritme s svojim neponovljivim podpisom, na katerih so potem gradili. V to svojevrstno spoken word afrobitovsko sestavljanko je Prince Fatty dodal še dva člana zasedbe Egypt 80, torej še enega spremljevalca velikega Fele Kutija, kitarista Akinolo Oyebolo in basista Kunleja Justica. 

Tako na plošči inštrumentalno slišimo mešanico klasičnega afrobita in dobro mero novejših pristopov klaviaturistov Kaidija Tathama in Joeja Armon-Jonesa ter trobilske sekcije zasedbe The Soothsayers. Prince Fatty jih je nabral iz širokega nabora novejših britanskih jazzovskih godb, za češnjo na vrhu pa dodal še priznanega londonskega jazzista srednje generacije, saksofonista Courtneyja Pina. Podlage se vrtijo nekje na polovici med izvirnim afrobitovskim zvokom sedemdesetih let, srednje generacije angleškega jazza in zvoki londonskega novega afrobita. So relativno nevtralno, brbotajoče ozadje za še vedno udarne in relevantne besede Abioduna in Umarja. 

Dvojica The Last Poetsov v povsem novem inštrumentalnem okolju deluje izjemno. Zdi se, kot bi poslušali košček vzporedne zgodovine – ali vesolja, kjer so se sodobniki z dveh strani Atlantika – torej goreči afroameriški poeti in podobno revolucionarni afrobitovski glasbeniki 70. let prejšnjega stoletja znašli na ideološkem presečišču, povrh vsega pa se jim je pridružil zvok nekaj generacij mlajše, a še naprej panafriško gnane godbe angleške novojazzovske srenje. Grenak priokus na koncu morda pusti dejstvo, da se newyorška poeta nista lotila novih pogledov na situacijo, z novimi teksti. Morda pa je prav to ena od poant. Morda še naprej čakamo revolucijo, verjetno se razen obrazov in generacij politikov ter obrobnih družbenih okoliščin od sedemdesetih let ni spremenilo prav veliko. Morda smo še vedno v generaciji zadnjih poetov – preden ti poprimejo za orožje.