12. 10. 2022 – 19.00

The Mars Volta: The Mars Volta

Vir: Naslovnica

Clouds Hill, 2022

 

Deset let je minilo od plošče Noctourniquet, po kateri sta Omar Rodríguez-López in Cedric Bixler-Zavala razpustila tedaj sicer že nekaj let počasi bledelo The Mars Volta, skozi večji del dvatisočih eno najbolj samosvojih, razburljivih studijskih in koncertnih zasedb. V teh desetih letih se je obrnila generacija in morda je smiselno na tem mestu v letu 2022 vsaj bežno obnoviti zgodbo prijateljskega dvojca iz El Pasa v Teksasu. V tokratni Tolpi bumov ju torej spoznavamo znova, namreč s ploščo, tendenciozno naslovljeno kar The Mars Volta – kar je zanimiva in pomenljiva izbira za imenovanje, h kateri se bomo še vrnili.

Omar in Cedric sta svojo glasbeniško pot pred svetovno javnostjo začela kot najbolj izstopajoči ponoreli čupi posthardcore benda At the Drive-In, morda zadnjega resnično subkulturno vkopanega benda, ki je v poznih devetdesetih še imel potencial seči v vêliki glasbeni mainstream. Vendar je ta zgodba za naša osrednja protagonista v trenutku pred svetovnim prebojem že zašla predaleč, vzdušja nista več čutila, v glasbenem smislu sta želela več in drugače. Zato sta okoli preloma tisočletja vse skupaj zapustila in ustanovila prog rock bend za sodobnost – The Mars Volta. Že zgodaj sta, mimogrede, podobno kot že z nekaterimi svojimi predhodnimi zasedbami, tudi z novim bendom odigrala koncerte v Sloveniji, prvega v MKNŽ-ju v Ilirski Bistrici in nato drugega, posebno legendarnega, v ljubljanski Gala hali. V Ljubljani sta z bendom takrat že predstavljala prelomno ploščo De-Loused in the Comatorium, ki so ji potem v nekaj letih sledile še epska Frances the Mute, stoična Amputecture in zbezljana The Bedlam in Goliath

V tem času sta Omar in Cedric kot The Mars Volta sodelovala s kopico izjemnih glasbenikov, se otresla heroinske navade in odigrala kar dobrih par krogov svetovnih turnej pred dvoranami za nekaj tisoč ljudi, a po tem zgodnjem obdobju benda se je nekaj spremenilo. Ko danes gledamo nazaj, že vemo, da so med življenska prijatelja vstopila kreativna in celo ideološka razhajanja. Deloholični Omar, v čigar zgolj solistični diskografiji do danes naštejemo okroglih petdeset albumov, si je v glavo vtepel idejo o odrasli, enostavnejši glasbi, idejo, ki je dva prijatelja v nekaj letih in po še dveh albumih pripeljala do limite. To »limito« je v svoji recenziji že omenjene plošče Noctourniquet leta 2012 prav lepo popisal sodelavec Marko Karlovčec. Cedric se je v naslednjem obdobju naivno utopil v scientologiji, Omar v tisoč in treh stranskih glasbenih projektih, Volto pa sta kmalu tudi uradno, za nedoločen čas, postavila v mirovanje. 

Vmes, še pred velikim vstopom koronavirusov, sta se sicer prijatelja že ponovno zbližala, z bivšimi sobendaši sta ponovno zbrala At the Drive-In, skupaj ustanovila novo zasedbo Antemasque, a vse to za danes postavljamo na stranski tir. Pričakali smo namreč novo ploščo in z njo tudi precej drugačno izkušnjo. Konec je z vsakim pankovskim divjanjem, album ne vsebuje nobenih pravih avanturističnih aranžmajev, besedilno v precejšnji meri opusti nadrealistične naracije predhodnic, vrhunska produkcija pa tukaj vstopa v povsem prenovljen zvočni svet, bližji historični radijski, pop-rockovski senzibilnosti. Na tem mestu se nemara ni odveč vrniti nazaj k tendencioznemu naslovu. 

Besedico »volta« v imenu benda sta namreč Omar in Cedric povzela po žargonu velikega italijanskega režiserja Federica Fellinija kot besedo za »spremembo«, spremembo scene, zamenjavo kadra. Verjamemo torej, da izbira naslova ni naključna. Spremembe ploščo zaznamujejo v prvi vrsti v njenem zvoku in v njenem prenovljenem, veliko uspešnejšem poskusu pisanja izraziteje popovskih, širšemu občinstvu potencialno dostopnejših pesmi, pisanja, katerega ključni dejavniki so pozaba pretekle fantazme bendove identitete, ves ta pretečen čas, obrat generacije, življenjskega obdobja. In sprmemebe so prisotne tudi navznoter, predvsem v loku naracije albuma. Komadi, sploh v prvi pošteni polovici, si namreč resnično sledijo kot prehodi med kadri in ne toliko kot samostojne, diskretne enote. V tem smislu delujejo celo kot dejanja, podobno kot je delovala Cassandra Gemini, bendov 33 minutni ep s plošče Frances the Mute, vendar v povsem drugi funkciji. Nekateri kritiki to dinamiko sicer zmotno razumejo kot aranžmajsko nerodnost, vendar temu gotovo ni tako. Podobno je tudi z besedili, za katera smo že namignili, kako se v določeni meri prizemljijo v primerjavi s predhodnimi bendovimi podvigi. Ključno je, da se Cedric tu prvič ne ukvarja s travmo tretje osebe, katere fantastično zgodbo piše, temveč se konkretno, introspektivno in avtobiografsko spusti v lastno osebno stisko, izkušnjo s scientološko sekto. S to tudi v aktualnem trenutku še bije sodne bitke zoper njenega člana na podlagi obtožb posilstva in druge sile, ki jih je vložila pevčeva žena.

The Mars Volta so bend, ki je na svojem vrhuncu pred velikimi dvoranami igral podivjane triurne koncerte z raztegnjenimi avanturističnimi rifferskimi jammi in solažami ter snemal vrtoglave, kaotične, progresivne, epske rockovske plošče. Ravno zato jim je takrat verjela neka generacija, ker so si to kot edini bend lahko privoščili, ravno zato so bili tako neponovljivi. Zato nočemo slišati Volte brez kitarskih riffov in solaž v ospredju! In vendar smo dobili točno to, le da bend tokrat ni zgolj oskubljen, ni na silo obrušen po robovih, ukročen, kot je bil na predhodnih dveh ploščah. Pred nami je nova inkarnacija z življenjem v srži, ne životom pod nogami. Še vedno slišimo salso in odmeve drugih latinskoameriških žanrov, celo tanga, nekje v oblikah ritmov, fraziranju, harmonijah in vokalih, tudi v priložnostni španščini. Še vedno je tu tudi značilni visok in morda zmerno nadležni Cedricov vokal, ki ga imaš pač rad ali ne. Kitare prav tako, čeprav v povsem ukročeni preži, so še tiste izpred let, ki ne bi nikoli mogle stokati in zavijati izpod kakih drugih prstov. Omar je spet tu še s svojo ljubeznijo do filma, režiral je tri videe, ki so v spremljavi singlom predhodili izdaji plošče. Upodobil je otok svojih starih staršev, Puerto Rico, popisal, kako je še vedno kolonija s svojo kulturo, ustavljeno v času, otok, ujet v neprizanesljivem toku zgodovine moči in zlorab nekega imperija, ter priporočil dodatno branje …

Plošča ni nikoli naporna, vendar terja nekaj obratov, da razkrije vse svoje obraze. Takrat postane za poslušanje izrazito prijetna, pa tudi cilja nikoli ne na kaj drugega kot to. Skladbe delujejo v razmeroma preprostih, kratkih aranžmajih, v katerih morajo svoje mesto na metrični podlagi najprej najti melodični vokali, šele potem sledi tudi vse ostalo. Produkcija je v tem smislu močno nadgrajena, vse plasti posnetkov so izredno uravnotežene, številni okraski in efekti spretno vpleteni, skriti, odmerjeni, kar priča o kontinuiranem izpopolnjevanju obrtniških spretnosti tukajšnjega nespornega vodje – Rodrígueza-Lópeza. Ta je seveda kot producent znova sam v sedlu, do danes se je namreč podpisal pod vse bendove albume z izjemo debija, že omenjenega De-Loused in the Comatorium, na katerem je sodeloval z veleznanim Rickom Rubinom. Morda pa je slednjega zdaj končno tudi presegel, vsaj ko pride do žanra nove Voltine glasbe, ki ji nekateri kritiki pogumno pravijo kar »yacht rock«. No, kak country folkovski amerikanarski odtenek ali kaj podobnega »preveč« bo tukaj vsekakor treba znati požreti, pa tudi homogenost pesemskih rešitev bi ob pretiranem osredotočanju na Cedricov visok glas lahko izpadla preobremenjujoče. Priporočamo torej easy-listening pristop, ne pričakujte vrnjene energije ob žvižganju solaž in vnetih bokih, to žal, ali pač, ni več takšna glasba.

Dobro je spet doživeti zdravo ustvarjalno silo teh dveh glasbenikov, ki sta kljub številnim zlomom in težkim osebnim zgodbam skozi vso kariero vztrajno dokazovala, kako sta proti vsem stavam zmožna stati in obstati na robu ter hkrati nagovoriti nenavadno veliko število poslušalcev. The Mars Volta se ne more meriti z zasedbinimi progresivno-rockovskimi vrhunci, ki bodo gotovo ostali njen znani arhetip tudi v prihodnosti, a vendar Omar in Cedric tu odpirata novo, drugačno in morda v prihodnosti še zelo zanimivo poglavje. Z novo ploščo sta se zopet našla kot izjemna prijatelja skozi desetletja, uspela sta znova zagrabiti pobezljano bendovo identiteto, preustvariti jo spet v intimo, jo izmakniti tako družbeni domišljiji kot lastnim fantazmam in iskreno nadaljevati, kar je v glasbenih zasedbah kot družabnih formacijah žal redkost, nenazadnje je v preteklosti to lepo demonstrirala tudi sama Volta. Upamo pa tudi, da uspemo zadevo v prihodnjem letu preveriti na kakem bližnjem odru, poročila z aktualne ameriške turneje so zaenkrat zelo vzpodbudna … 

 

Leto izdaje

Prazen radio ne stoji pokonci! Podpri RŠ in omogoči produkcijo alternativnih, kritičnih in neodvisnih vsebin.

Dodaj komentar

Komentiraj

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.