We Are The Men Records, 2016

Tokrat v Tolpi bumov predstavljamo najnovejši studijski izdelek brooklynskih punk-rockerjev The Men, ki prihaja po enoletnem ustvarjalnem premoru. Leta 2010 izdan prvenec Immaculada in njegov naslednik Leave Home sta nam predstavila skupino v njeni prvinski neizbrušeni kaotičnosti s pridihom eksperimentalnosti, predvsem z noise in post-punk elementi. Dve leti kasneje so z izdajo albuma Open Your Heart nakazali na spremembo stila. Nekoliko čistejša produkcija in bolj spevne glasbene kompozicije so skupino naredile dostopnejšo širši publiki — trend, ki se je na sledečih dveh ploščah še stopnjeval. New Moon in Tomorrow's Hits smo na valovih Radia Študent že predstavljali, gre pa poudariti, da so The Men v tem ekskurzu izven svojih soničnih okov ohranili svoj značilni pečat.

Po izdaji Tomorrow's Hits je zasedbo zapustil multiinštrumentalist Ben Greenberg, ostali člani pa so si sledeče leto vzeli prosto in prekinili cikel izdaje vsaj enega izdelka na koledarsko leto. Zatišje so posredno zaključili februarja lani, saj je bilo skladbo Animal z albuma Open Your Heart moč slišati kot uvodno špico animirane družbenokritične serije Animals, ki prek ekscentričnih newyorških živali orisuje dekadentnost sodobne družbe in urbanega življenja. To nas pripelje do najnovejšega izdelka brooklynskega kvarteta, albuma Devil Music, ki se s serijo lahko poistoveti po skupni dekadentni tematiki, impulzivni nepremišljenosti in ekstemporiranosti oz. momentalni vokalni improvizaciji.

Ploščo, za katero je skupina ustvarila tudi grafično podobo, so kot svoj prvi produkt izdali prek lastne založbe We Are the Men Records. Posneli so jo v enem koncu tedna v svoji vadnici, čemur priča tudi končna zvočna slika. The Men se znova vrnejo k svojim neizbrušenim prvinskim zvočnim izhodiščem, vendar jih tokrat spet interpretirajo na drugačen način. Album se začne silovito, brez kakršnegakoli uvoda, z rušilcem Dreamer, ki nas takoj sooči s tem, da je obdobje spevnih skladb in poslušalcu prijazne produkcije dokončno zaključeno. Tempo se umiri komaj v četrti skladbi z naslovom Patterns, ki albumu doda rahlo psihedelično noto in nas v svoji prijetni zblojenosti pozibava do sredine Violate. Preostanek albuma zaznamuje nenehno spreminjanje dinamike — konstantno naraščanje in padanje, uglasbeni napadi anksioznosti, izbruhi jeze, frustracije in prepuščenost čistemu obupu.

Vokali so večino časa nerazumljivi, variirajo od dolgih krikov do blebetajočih izbljuvkov zlogov, nekateri deli besedil pa so celó improvizirani. Že posamični naslovi skladb, kot so na primer Crime, Hit the Ground in Gun, nam dajo jasno vedeti, da ciljni namen albuma ni poplesavanje ob prijetnih melodijah, ampak bodisi nasilno uničenje svoje pretekle identitete bodisi resignirano sprejetje svoje biti kot nečesa nekonformnega in družbeno nesprejemljivega. Po svoji drugačnosti pa najbolj izstopa ravno naslovna Devil Music. Gre za kratko instrumentalno akustično skladbo, v kateri se pomanjkanje vokala izraža kot subjektova dokončna vdanost obupu in opustitvi pozitivizma. Preporod se z ognjenim krstom zgodi v zaključni skladbi Fire.

Vražja glasba upraviči svoje ime; je ponovna vrnitev k začetku ustvarjanja zasedbe in velika sprememba v primerjavi z nedavnimi izdajami. Nekoliko presenetljivo je dejstvo, da zasedba, ki so ji bila odprta vrata na večje mednarodne odre, naredi korak nazaj in izda izdelek, katerega cilj je ta, da zadovolji njih same. Surova produkcija in kaotičnost so namreč lahko presenetljivo domače tudi splošnemu, nepankovskemu poslušalcu, končni produkt pa je več kot zgolj všečen. Devil Music nas opomni na to, da je v podganji dirki sodobne družbe, kjer je človek človeku volk, še vedno sprejemljivo biti družbeno nesprejemljiv.

Tolpo bumov je pripravil vajenec David Bordon.