THE MEN: NEW MOON

THE MEN: NEW MOON

Recenzija izdelka
16. 3. 2013 - 19.00

Sacred Bones, 2013

 

Uvodni klavirski toni v skladbo Open The Door, ki otvorijo ploščo New Moon, predstavljajo za brooklynško punk-rock zasedbo The Men precej drzno stilistično prevetritev. Nemudoma nas potisnejo v omamno in brezskrbno ameriško podeželje, v katerega nas skozi verze Won’t you slip on by my side/And drive through the countryside vabi vokalist Nick Chiericozzi, ter odpirajo za The Men sila nenavadno harmonično polje. Barvita pa ni zgolj zvočna premisa. Nick, ki se na dosedanjih treh dolgometražnih izdajah nikdar ni proslavil kot posebej zanimiv vokalist, ali bolje, njegov glasovni doprinos  nikdar ni posebej kontriral repetitivnemu hrupnemu vzdušju, je sedaj voljan in veliko bolj ekspresiven. Da bo mera polna, duh americane ne usahne niti v sledeči Half Angel Half Light, ki skozi distorzirano akustično kitaro, wahovske solaže, večglasne napeve in popoidne vokalne linije, izrisuje veliko bolj ortodoksno rockovsko nažigaško držo, na kar se povsem upravičeno lahko pričnemo spraševati, ali smo v glasbeno enoto potisnili pravi plošček. 

The Men, ki so vzplamteli v duhu novovalovskega garažnega punk-rocka in nase v preteklem letu dodobra opozorili z albumom Open Your Heart, niso potrebovali veliko, da so se iz aktualne nišne zasedbe umaknili v bolj vsestransko, varno, če želite, izrazno območje ter temu primerno razširili tudi svoj glasbeni inventar. Akustične kitare, mandoline, klavir ter ustna harmonika predstavljajo le nekaj elementov, ki nedvomno bogatijo njihovo izrazno moč. Plošča New Moon tako ne prinaša značilnih zvočnih repeticij predhodnice, znatnega kitarskega riffanja, okrog katerega so ob jačanju ritma na trenutke ustvarjali krautrockovsko hipnotičnost, kar pa ne pomeni, da so The Men na New Moonu izgubili svoj avanturistični duh. Ne, le prekanalizirali so ga. Toda vprašanje, ki se zdi ob tem povsem na mestu, je, ali se v tej kameleonski drži The Men vseeno niso nekoliko prenaglili. V svoji precej bazično punkovski reinterpretaciji ameriške glasbene tradicije namreč težko parirajo veliko bolj profiliranim ter izraznejšim glasbenim zasedbam, tudi takim, ki so na poti avtorskega izpopolnjevanja prehodili precej podobno pot.

A še predno utegnemo tovrstno vprašanje dodobra prežvečiti, The Men uvodne smernice ponovno obrnejo na glavo. Ravno na polovici plošče izvedejo carski rez, po katerem od country tradicije naenkrat ostane bore malo. Na plano prodrejo umazane kitare, bobnarsko hrumenje ter hitre punkovske variacije, začenši z The Brass ter brezskrbno, duhovito ter nedvomno najboljšo skladbo plošče, Electric, ki z redkimi odstopanji dokončno izživijo v zaključi huronski bučni psihedelični nažiganciji Supermoon. The Men pokažejo, da so navkljub žanrskemu preskoku v osnovi še vedno lahko hrupni, glasni ter drzni. In če je interpretacija raznolikih žanrov, vpetih v punk-rockovsko okolje, pot, v kateri se The Men najbolje počutijo, jim v duhu vsestranskega multikulturnega oplojevanja pri tem vsekakor ne moremo oporekati. Zatorej, ko bodo The Men pripravili svojo različico elektronske punkovske plošče, nikar ne recite, da vas na to nismo opozorili!

 

The Men - Electric
Leto izdaje: 
Avtorji: 
Institucije: 

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness