Beat Dies/Vice, 2012

Danski dvojec The Raveonettes se je že vse od začetkov delovanja rad prepuščal nekakšnemu formalizmu. Njuna hrupna estetika je namreč pogosto nadvladovala potek enostavnih in nevsiljivih pop form, ali drugače, bistvo njunega delovanja je vedno predstavljal zvok, v katerega sta se z vsako ploščo odela. V tem smislu torej The Raveonettes nista ravno tipična glasbena inovativneža, a tudi ne značajska konformista. Tekom šestih studijskih izdaj sta sicer mestoma resda nevarno omajala njun zasnovani idealizem, a zgolj zaradi obstoja višje ideje – otipavanja mainstreama. Skladno z glasbenim slogom, ki se je tekom ustvarjalne poti pretapljal v drznejše noiserske izlete, surfersko melodiko in vse odločneje izpostavljenega pop naboja, ki ga je prinašal album In And Out Of Control, se je moško–ženskemu duetu odpiral medijski prostor ter z njim mnoštvo potencialnih zasukov zastavljene glasbene kariere. 

Bi se The Raveonettes s svojo otožno melodiko lahko dotaknila širših množic? Morda. Bi The Raveonettes lahko postala nova pop atrakcija? Kdo bi vedel. Njuno nadaljnjo glasbeno pot namreč ni usmeril trend uspešnosti, kot bi bilo to glede na potek sprva pričakovati, marveč neprijetna nezgoda idejnega vodje Suna Rosa Wagnerja, ki je s poškodovanim hrbtom obtičal v depresivnih blodnjah. Žalobnost, ki ga je tekom osamljene izkušnje obdajala, je pretopil v izpovedno ploščo Raven In The Grave ter udejanjanje The Raveonettes prelomil na ključni točki. Oblikoval je novo ustvarjalno obdobje ter stavil na razvojni izziv, ki ga še tako okrnjena glasbena premisa dovolj očitno dopušča. In četudi aktualna plošča Observator, v sklopu promocije katere si bomo The Raveonettes lahko v živo ogledali tudi pri nas, od svoje predhodnice ne povzema morbidnosti, kot tudi ne zvočne ekspresivnosti, je rezultat slednje moč čutiti v intimni izkušnji in odprtosti za nove glasbene vzorce. 

Observator prinaša nekaj najboljših skladb, kar jih je dvojec v svoji desetletni karieri uspel spesniti, začenši že z uvodno folk skladbo Young And Cold, ki v precej bolj bazični in svobodni zvočni srajčki na čudovit način orisuje ljubezen. You Hit Me (I'm Down) za njo prav nič ne zaostaja. Pomen slednje je še toliko znatnejši, če v zakup vzamemo, da si je v svoji fuziji starih in novih vzorcev ter čudovitega vokalnega večglasnega stapljanja, brez plošče Raven In The Grave ne bi mogli predstavljati. Sune Rose Wagner ter Sharin Foo na plošči vseskozi zvenita odločno, a nikdar vsiljivo. Vsa pozornost je tokrat uperjena v skladbe, ki, osvobojene hrupnih teksturnih slojenj ter znatnejših produkcijskih prijemov, v svoji enostavnosti izražajo suverenost. Observator tako za Wagnerja kot Sharin Foo prinaša novo glasbeno življenje in četudi plošča v diskografskem oziru ne tvori izraznega vrhunca njune plodne glasbene poti, mu vnovič na stežaj odprla vrata. Observator je namreč ravno to, nov začetek.