The Residents: Doctor Dark
Cryptic Corporation, 2025
Žuboreči potok, nežno čivkanje, jokajoča godala, padec v brezno – toda z nasmehom? Goreče, uničujoče sovraštvo. Angeli opevajo može z orožjem, otroci se nedolžno smejijo, mladostniki častíjo »hudičevo glasbo« … Takšni so uvodni utrinki prvega dejanja najnovejšega in velikopoteznega projekta kultne avantgardne art rock zasedbe The Residents.
Po plošči Metal, Meat & Bone iz leta 2020 so se letos februarja vrnili z delom, ki presega meje običajnega albuma. Doctor Dark je namreč zastavljen kot kompleksna, raziskovalna glasbeno-gledališka celota, ki se giblje na presečišču rock opere in klasične kompozicije. Čeprav so že prejšnji album označili kot opero, so z aktualno izdajo naredili še odločnejši korak v to smer in jo nadgradili z orkestralno produkcijo, posneto v sodelovanju s sanfranciškim glasbenim konservatorijem ter dirigentom in producentom Edwinom Outwaterjem. Delo, prežeto z eksistencialističnimi in etičnimi premisleki, je strukturirano kot moderna opera, ki ohranja, čeprav tudi spreobrača poteze tradicionalne trodejanke – arije, recitative in dramaturški lok. Fizična izdaja albuma je opremljena celo z libretom, kar dodatno potrjuje njeno operno ambicijo.
V prvem dejanju spoznamo napeto čustveno in psihično krajino dveh depresivnih najstnikov, Maggota in Marka. Lika temeljita na razvpitem primeru iz devetdesetih let, ko je družina enega od dveh samomorilcev tožila skupino Judas Priest zaradi domnevnih subliminalnih sporočil v njihovi glasbi, ki naj bi fanta napeljala k samomoru. Toda le eden od dveh poskusov samomora je bil v hipu usoden. James Vance je zaradi neuspešnega strela v glavo preživel še tri leta - z razobličenim obrazom, odmevajočim v komadu Survived, in brez svojega najboljšega prijatelja, dokler se ni uspešno predoziral z zdravili. The Residents so Jamesa zagledali v dokumentarnem filmu Dream Deceivers, v katerem spremljamo sodni proces in razgaljanje zgodb evangeličanskih staršev, ki so se bolj kot z otrokovo zlorabo drog in alkohola kot posledico nefunkcionalnih družinskih odnosov ukvarjali z glasbo, ki sta jo njihova sinova občudovala.
The Residents so v tem primeru prepoznali več kot le medijsko odmevno tragedijo. Prepoznali so metaforo za sodobni svet, v katerem se individualna bolečina preliva v institucionalno farso in moralno paniko, kar se v sami glasbi kaže tudi v izjemno premišljenih vložkih televizijskih napovedovalcev, tragedija se preliva v spektakel, smrt pa v nadaljevanje zgodbe.
Po uvodnem dejanju, v katerem smo soočeni z nemirno psihično krajino Maggota in Marka, prijateljev, ujetih v vrtinec samouničenja, nastopi drugo dejanje, v katerem se v pripoved postopoma prikrade doktorica Anastasia Dark – ambivalentna, skoraj mitološka figura. Zgrajena je po vzoru ameriškega patologa Jacka Kevorkiana, znanega po svojih kontroverznih prizadevanjih za pravico do evtanazije. Tako kot Kevorkian tudi doktorica Dark ni zgolj lik zdravnice, temveč utelešenje ideje smrti kot možnosti, kot izbire – kot skrajnega dejanja svobodne volje. Njena prisotnost je hkrati pomirjujoča in srhljiva, saj nosi nekakšno njej znano spoznanje, a tudi breme razrešitve.
V tem smislu je Doctor Dark tudi eksperiment z žanrom opere. Če »tradicionalna« opera svoj vrhunec običajno doseže v smrti junaka – na primer v Puccinijevih operah, ki jih po več kot stotih letih še vedno ne radirajo iz opernih repertoarjev –, potem The Residents svojo naracijo postavijo natanko za ta trenutek. Kot bi želeli raziskati, kaj ostane, ko ni več telesa, ko ni več identitete, ko življenje preide v motno območje spomina, arhiva, usedline. V tem razpadajočem prostoru med življenjem in ničem, v emocionalni in filozofski suspenziji se oglasi tudi doktorica Anastasia v skladbi The Gift, v kateri med drugim resignirano izreče, da je osvoboditev tako njena odsotnost kot njen zapor.
Zvočno je album izrazito razplastena tapiserija. V njej se prepletajo disonantni art rock, industrijski ritmi, zborovski napevi, dadaistične zvočne kulise, otroške pesmice, elektronske matrice, težkometalna temačnost in klasična orkestracija. Te zvočne plasti ne delujejo kot kontrasti, temveč kot organsko prehajanje med čustvenimi stanji - od preteče paranoje do boleče intime, od ironične distance do skoraj nedopustne iskrenosti. To prehajanje se ne dogaja le med skladbami, temveč pogosto znotraj ene same skladbe – denimo v Calm Before, kjer nežna, otožna melodija postopoma razpade v večglasno disonanco, polno šumov, stereo efektov, interpoliranih televizijskih glasov in zvočnih odmevov doktoričine hladne, vprašujoče »modrosti«. Pomembna značilnost albuma kot celote je tudi njegova zavestna odpoved singlom in »hitičem«. Medtem ko je bilo na albumu Metal, Meat & Bone še mogoče izluščiti posamezne, bolj dostopne skladbe, Doctor Dark zahteva celostno poslušalsko izkušnjo. Gre za delo, ki se v tem smislu upira fragmentaciji in pričakuje pozornost – od začetka do konca.
Poslednji del albuma je vse bolj razbit, elektronski, skoraj ritualističen – gre za razkroj, ki obenem učinkuje kot katarza in kot odpoved kakršnemu koli enostavnemu zaključku. Zdi se, da bolj kot glasba napreduje, bolj razpada, struktura se lomi, razkraja, vsebina pa uhaja v protislovnost. Začetni kontrasti med klasično orkestracijo in težkometalno brutalnostjo, med empatijo in distanco se raztopijo v fluidno zvočno maso. Tretje dejanje postane repetitiven ritual, nasičen z elektroniko in industrialno estetiko, brez linearne naracije, a z neizprosno notranjo logiko. Kalejdoskopska pripoved se ne izteče v razrešitev, temveč se s komadom Take Me to the River vrne v žuborenje potoka, ali še raje, v odmevajoče vprašanje, ki ostaja brez odgovora.
Tako za zdaj ostaja odprto tudi vprašanje, ali bo zvočno in vsebinsko dovršena pripoved zasedbe The Residents sploh dobila finančno podporo za svojo gledališko realizacijo. Problem, ki ga v tej recenziji sicer nismo mogli podrobneje razčleniti, torej ostaja tudi v vprašanju opere kot ene najbolj okostenelih umetnostnih institucij, z repertoarji, ki se pogosto vrtijo v krogu stoletje in pol starega kanona. V tem kontekstu slavno neznani The Residents znova potrjujejo svojo pozicijo umetnikov na robu. Torej kot tistih, ki vztrajajo pri umetnosti kot izzivu, ne kot konvenciji. Doctor Dark je opera, ki bi to lahko bila – če bi opera kot institucija še imela pogum, da se pogleda v razpadajoče zrcalo sodobnosti.
»Maybe it is possible to die happily ever after...« – The Residents
Dodaj komentar
Komentiraj