Tokratno Tolpo bumov si delita skupini The Smudjas in Generacion Suicida. Oba benda sta v lanskem letu izdala zanimivi plošči in ker v januarju še lovimo izdaje, ki so nam ušle, bomo s tokratnim zaznamkom zamudo nadoknadili z dvojno dozo simpatičnega in poslušljivega punka. Začenjamo z najbolj svežim albumom, torej z What We Have Is Today, milanskega tria The Smudjas, druga polovica Tolpe bumov pa bo posvečena LA south central latino punksom Generacion Suicida in njihovemu ep-ju Reflejos.

The Smudjas: What We Have Is Today (Adagio 830/Legno, 2017)

Začnenjamo torej z The Smudjas, ki prihajajo iz Milana. What We Have Is Today je njihov prvi album. Leta 2015 je pri majhni italijanski založbi Flying Kids Records izšel njihov debitantski EP February, katerega 300 kopij je bilo zelo hitro razprodanih. Po enem letu se je zgodil ponatis, ki je združil različne evropske DIY založbe. Tokrat predstavljeni albumski prvenec What We Have Is Today pa je izšel v režiji uveljavljene založbe Adagio 830 iz Berlina ter še ene italijanske DIY založbe – Legno. Glavni motor zasedbe The Smudjas je basistka Pamela, stara mačka z italijanske hardcore punk scene. Slovenska publika jo je denimo večkrat videla nastopati kot članico benda Agatha. Kitaristka srbskih korenin Ivana, ki trenutno živi v Nijemegenu na Nizozemskem, skrbi za odlične kitarske linije in bojda si je solaže za plato izmislila kar na snemalni dan v studiu. Mladenič za bobni je Davide, ki je zamenjal prvo bobnarko Gulio.

The Smudjas preigravajo izjemno simpatičen in poslušljiv emo punk, ki navdih črpa predvsem iz devetdesetih. Zelo očitno je, da je Ivana fenica J-a Mascisa - v njihovi mineštri različnih vplivov prevladuje indie emo poznih devetdesetih. Na misel nam pridejo denimo Sunny Day Real Estate ali Rites of Spring. The Smudjas je bend, ki igra na nostalgično noto žanrov, ki so dominirali v devetdesetih, danes pa doživljajo revival. Kot bend sicer ne ustvarjajo nič novega, vendar to kar delajo, delajo dobro. What we have is today je plošča, ki jo užijemo v enem srku, zelo poslušljiva je predvsem zaradi odličnih kitarskih melodij. Če jo primerjamo z EP-jem February, je nova plošča bistveno bolj dodelana, sliši pa se tudi, da je zasedba močno nadgradila stil igranja. Najopaznejše razlike so v Pamelinem vokalu, ki je zdaj še za odtenek bolj melodičen. Kot zanimivost lahko povemo, da njen glas tako čudno hrešči, ker si je pred leti popolnoma uničila glasilke ter je bila zaradi tega tudi operirana. A prav ta hreščeče melodičen vokal pušča na plošči največji pečat.

Generacion Suicida: Reflejos EP (Doomtown Records/Symphony of Destruction, 2017)

Generacion Suicida so eno izmed najpopularnejših imen na moderni post-punk sceni. Gre za zelo aktiven bend, ki veliko izdaja in koncertira. Četverec prihaja iz Los Angelesa, natančneje South Centrala, ki trenutno velja za epicenter latino punk scene na zahodni obali. O tej plodni sceni priča tudi dokumentarec Los Punks, ki je luč sveta ugledal v letu 2016. Reflejos je EP, ki sicer deluje malo manj energično kot njihove ostale izdaje. Vseeno pa je ustvarjanje benda tudi z Reflejos uokvirjeno v zgodnje obdobje punka konca sedemdesetih tipa Ramones in The Zeros. Za razliko od ostalih izdaj je Reflejos bolj melanholičen in kitare niso tako agresivne, so pa zato toliko močneje oplemenitene z odmevi in reverbi. Na trenutke nas kitarske linije spomnijo celo na kakšne surf rock bende, predvsem zaradi že omenjenih manipulacij zvoka kitar. Bobni so že zmeraj hitri in besedila tipično družbeno kritična.

Ko so Generacion Suicida igrali v Ljubljani, kjer so predstavljali ta novi EP, se jim je zalomilo z dobavo plošč - tiskanje vinilov se je namreč zavleklo in plate niso bile pripravljene ob času odhoda na turnejo. Na našo srečo pa so še dosegljive preko hrvaške založbe Doomtown, ki je dobavljala tudi predhodne plošče tega benda. Reflejos je odličen album, ki sodi na vrhove lanskih lestvic, ko govorimo o punkovskih ali drugače podzemnih izdajah ...