Strut, 2014

V soboto 5. julija kanijo oder Kluba Cankarjevega doma plemenititi sloviti kanadski jazz funkerji The Souljazz Orchestra, ki jih organizatorji napovedujejo kot „eno največjih svetovnih koncertnih in klubskih atrakcij zadnjih let“. Dan prej bodo Kanadčani, ki že 12 let tkejo vezi med afriškim jazzom, funkom, soulom in še čim, nastopili tudi na mariborskem Lentu. 

Zgodovina zasedbe sega v leto 2002, ko so pod vodstvom Pierra Chretiena, ljubitelja vintage klaviatur, tolkalca, vokalista, dirigenta in avtorja, v kanadski prestolnici Ottawi zasnovali multikulturni projekt, baziran na primarno afriški črnski godbi, in se takoj prebili v jedro novo-funkerskega in novo-jazzerskega gibanja. Chretien je sprva izhajal iz estetike obskurnega digganja po afriški godbi, od koder je prihajalo veliko afriških poliritmičnih domorodnih folk, jazz in etno muzik, offbeaterskih kompozicij, spajajočih s kratkimi političnimi sporočili, in ščepec primarnega uličnega hiphoperskega izročila.

Zadnja leta se je pričel Chretien s svojimi odpeljanimi sinti vse bolj premikati proti drugim muzikam, rezultat česar je tudi njihova šesta plošča „Inner Fire“, izdana pri britanski založbi Strut Records. Afriški funk se je tako preko ekstatičnih tolkal, močne ritmične bas-boben zaslombe in izrazitih saksofonskih solaž začel vse bolj prelivati v raznorodno muziko z drugih kontinentov in ob tem izgubil etiketo enovitosti. Tako je šesterica The Souljazz Orchestra zapopadla veliko manj kohezivno mineštro vsega mogočega od klasičnega ameriškega jazza, funka, soula in jazzfunka, do izrazitih afro-latinskih kompozicij, raznih bossanova, rumba in salsa latino in karibskih zvokov, ki še vedno izhajajo iz osnovne afriške konotacije, a puščajo veliko manj prostora vokalnim vložkom in verbalni sporočilnosti v splošnem, predvsem pa poslušalca premetavajo, kot da bi poslušal kako kompilacijo. Album „Inner Fire“ je tako izgubil osnovno nit in bit muzike Souljazz Orchestre, ki smo jo poznali, in jo pripeljal na veliko širši in bolj globalni teren. Postal je nekakšen križanec inštrumentalov hiphoperskih A Tribe Called Questov, Monga Santamarie, Raya Barretta, afriškega velemojstra Mulatuja Astatkeja, jazz momentov Johna Coltrana, še vedno pa ohranja osnovni kutijevski afro-moment, ki ostaja prisoten tudi v močno latino obarvanih zvokih.

Z eklektičnostjo, internacionalizacijo in multižanrskostjo godbe je album pridobil na pestrosti, a deluje precej neorientirano in nefokusirano, nenehno nas premetava iz enega občutja v drugega, predvsem pa je veliko bolj zaprt vase in veliko bolj introspektiven ter manj energičen kot njegovi predhodniki. Malce bolj raziskujoča muzika nam sicer ponuja raznovrstni inštrumentarij, odlično orkestracijo in precizno jazzersko virtuoznost, a so žal povečini izginili mutirajoči prebliski s predhodnikov. Prebijanje skozi intro, outro in osem kompozicij muzike je v tem primeru hibridne multikulturne muzike z veliko razpršenostjo kar mučno dejanje, ki premetava med čemernimi in malce filmskimi komadi, kjer se večkrat zdi, da zasedba ne ve, kaj točno želi. Potikanje po muzikah celega sveta je Souljazz Orchestri odvzel primarnost, saj še najbolje deluje priredba Garyja Bartza in njegove „Celestial Blues“, ki med vsemi flavtaškimi, klavirskimi in pihalnimi solažami deluje še najbolj kompleksno.

 

The Souljazz Orchestra so veliko manj dinamični in plesni, kot so bili nekoč, umanjka jim afrocentrični kulturni moment, večkrat pa se s solističnimi prebliski izgubljajo v samem podajanju njihovega izročila. Album, ki vsebuje tudi nekaj, čemur bi pogojno lahko rekli „triphop“ moment, je sicer precizen, a preveč stilsko nedorečen, nefunky, da bi prepričal vsaj na nivoju svojih predhodnikov, izgubil pa je tudi zdravi ščepec hiphoperske mentalitete. Zasedbi se je preprosto zgodil egotriperski trenutek, ko morajo dokazati, da so odlični in razgledani glasbeniki, ki lahko odidejo izven svoje običajne estetike, splošna „vibra“ pa je raztresena in vse preveč razpršena. Vsekakor za obisk koncerta priporočilo ostaja, saj dvomov o tem, da gre za kolektiv glasbenikov, ki znajo še kako ogreti pete in srca poslušalstva, še vedno ni, za album pa velja preprost moto „Več afrike, manj latina!“.