Strut, 2012

Verjetno najudarnejši kanadski bend namešanke afrobeata, soula, jazza, brazilskih godb in še česa The Souljazz Orchestra s ploščkom Solidarity nadaljuje na gosto nasejano serijo prepričljivih izdaj. Če so bili na zadnjem projektu precej akustični, se sedaj vračajo z lo-fi šusom elektrike.

Souljazz Orchestra so prvič prepričali svetovno poslušalstvo leta 2006 z albumom Freedom No Go Die. Takrat so se predstavili kot dokaj konvencionalni, a čvrsti afrobeat kolektiv. In potem so začeli mešati. Zadnji plošček z naslovom Solidarity je vrhunec tega mešanja, ki pa verjetno izhaja tudi iz pestrih glasbenih ozadij članov skupine. Namreč, souljazzovci izhajajo iz raznih tradicij jazza, soula, afriških, karibskih in brazilskih godb. Prihajajo pa tudi iz raznih koncev sveta, saj njihove korenine segajo v Senegal, Jamajko, Brazilijo. Izhodišče novega albuma je bilo izvrstno, saj so s podstrešij pograbili razne razmajane in zaprašene inštrumente, med drugim so iz smetnjaka rešili električni klavir. Vse skupaj pa so posneli na osnovni, predpotopni osemkanalni snemalnik, ki so ga kupili na avkciji kraljeve kanadske gorske policije. Zvok je tako povsem nizko tehnoliški, surov in umazan. Točno tak, kakršen mora biti: zvok, na katerega prisegajo tako rekoč vsi retro bendi, a ga dosežejo le redki.

Solidarity je v resnici preprosta plošča. Preprosta v tem, da so protagonisti zasedbe k mizi prinesli pač vse osebno znanje, stile, ki so se jih naučili na pestrih scenah. Čeprav sloge mešajo na posameznih komadih, pa so se raje držali formule, da večino posnetkov na albumu začrtajo z določenim žanrom. Tako je en komad bolj reggaejevski, več posnetkov vleče v afrobeat, en je povsem brazilski, seveda pa ne gre niti brez zadnja leta izjemno popularnega ethio jazza. Zaradi teh "komadnih ekskurzij" bi skupina lahko hitro izpadla naivno, a ji, predvsem zaradi udarnosti in tekoče izvedbe, bolj kot manj uspe prepričati. Marsikateri komad zveni, kot da je posnet na kakšnem nastopu, ne pa v studiu. Skupina Souljazz Orchestra tako s skakanjem med žanri ne uniči dramaturgije, ampak razen na redkih delih ravno s tem gradi prepoznavnost, ravno v tem izstopa. Osebni stil, ki pomeni demonstracijo palete stilov, kar pač ni lahka naloga. Morda zaradi osebnega okusa pa mi banalno izpade le reggaejevski prispevek k plošči Solidarity.

V zadnjih letih se je po celem svetu pojavilo neverjetno število bendov, ki v osnovi izhajajo iz enega retro žanra, ponavadi afrobeata ali funka ali celo ethio jazza, a v čorbo dodajajo razne začimbe in sestavine. Pojavilo se jih je toliko, da je zaradi tega eklekticizma celo prišlo do šuma in težave, da jih preveč zveni podobno. Nekaterih skupin po slišanem praktično ne moreš ločiti, iz raznolikosti je paradoksalno začela rasti monotonija. Afrobeat je spet kul, ethio jazz je frajerski. A če skupina kombinira tovrstne sloge, še ne pomeni, da je retro aktualna, še manj pa to pomeni, da je ustvarila "svoj" zvok. No, nekaterim uspe prepričati. In Kanadčani The Souljazz Orchestra so eni od nekaterih. Ne komplicirajo, delujejo uigrano in so elegantno udarni. Z besedili opozarjajo na svetovne zdrahe, a ne moralizirajo. Predvsem pa dosežejo to, kar bi si moral zastaviti za osnovno nalogo vsak bend, ki se igra z vzorci afrobeata. Da si poslušalec že ob prvem poslušanju reče "tole moram pa videti v živo."