Fuzz Club Records, 2019

Underground Youth torej, pozor, to niso Velvet Underground niti Sonic Youth. Underground Youth je angleška zasedba, ki svoje glasbene vplive jasno izpostavlja že v svojem imenu. Po postavi gre za kolektiv s precej spreminjajočim se članstvom, katerega začetke in glavno stalnico predstavljata zakonca Craig in Olya Dyer. Predvsem Craig nastopa kot glavno gonilo tako imenovane podtalne mladine, ki jo je osnoval v letu 2008. Z glasbo je želel nagovoriti ravno tiste, ki jih je vpisal v ime projekta, torej radovedno mladež, ki jo zanimajo tako podtalni glasbeni odvodi kot tudi širše polje nekonvencionalnega, outsiderskega umetniškega izraza. Od samih začetkov se Underground Youth namreč močno vključuje tudi v polje filma in filmske estetike, že njihova prva dolgometražna izdaja je denimo na naslovnici prikazala podobo nemško-italijanske igralke Anite Pallenberg. Leto kasneje je Anito na naslovnici bendove druge plošče Mademoiselle zamenjala lepotica kanona francoskega novega vala Anna Karina, zaradi skrivnostnih poti delovanja Youtubovega algoritma pa se plošči tam skoraj ni bilo mogoče izogniti, znašla se je namreč na home pageu vseh mladih glasbenih zanesenjakov, klik pa je bil zaradi podobe francoske lepotice praktično zagotovljen. Do danes je omenjeni drugi album zasedbe Underground Youth tako nabral že nekaj milijonov ogledov in torej vsekakor služi kot glavna odskočna deska za skok v njihov svet psihedelične, noirovske glasbene estetike, ki jo je Craig z montažami skladb opremljenih s filmskimi posnetki režiserjev, kot sta Jim Jarmusch ali Ingmar Bergman, le še podkrepil in tako ustvaril popolno vabo za podtalno, v nič kaj slabšalnem smislu - novodobno, hipstersko mladino.

Prevrtimo pa zdaj trak devet let naprej v aktualni trenutek, do bendovega novega albuma Montage Images Of Lust And Fear. Filmska estetika je še vedno prisotna tako v naslovu kot na naslovnici plošče. Naslovnico tokrat krasi recenzentu (za zdaj še) neznana filmska lepotica, ujeta v - za današnjo mladino - prastar televizor s katodno cevjo. Toda tudi če je bendova vizualna prezentacija po desetletju še vedno enaka kot v preteklosti, to še zdaleč ne velja za pomembnejšo zvočno plat plošče. Ko smo časovni trak zasedbe na hitro prevrteli za devet let, smo namreč preskočili skrajno plodovitih sedem bendovih dolgometražcev na poti do novega albuma, ki pa je zdaj najbolj sunkovito pretrgal rdečo nit bendove zvočne estetike.

Do nedavnega bi Underground Youth najustrezneje opisali kot bend, ki na podstat postpunka nalaga plasti psihedelične glasbe v stilu The Brian Jonestown Massacre, primeša nekaj akustike, šugejza in indie rocka, nato pa vse skupaj opremi s fasado lo-fi produkcije in splošnega DIY-a. Rezultat je romantično-sanjava melanholična zvočna atmosfera, ki bi jo lahko vzporedili z umetniško-literarnim pojmom občutja spleen - svetobolja, melanholije, obupa, dekadence ... Kar je razumljivo, Craig namreč poleg filma kot vir navdiha izpostavlja književnost, precej časa pa je tudi živel v mestu velikih ruskih pisateljev Sankt Peterburgu. Orisane atmosfere so se nato leta 2017 začele razblinjati, ko v album What Kind Of Dystopian Hellhole Is This? vdrejo težji zvočni elementi. Popolnoma pa sanjavost izgine z aktualnim albumom Montage Images Of Lust and Fear, ki z izjemo nekaj komadov v stari maniri predstavlja popoln odklon od bendove stare romantične norme. Bend to navsezadnje napove že v naslovu – v ospredje zdaj stopi živalska intuicija poželenja in strahu.

Razlogov za obrat tematskega polja ne bomo iskali. Na brezplodnost takšnega početja nas opozori že sam Craig, ko v komadu Death of the Author zopet vleče iz književnosti oziroma se naslanja na delo literarnega teoretika Rolanda Barthesa, natančneje na njegov esej Smrt avtorja. Raje se torej osredotočimo na instrumentalno podobo. K drugačni zvočni konstrukciji je močno prispevalo dejstvo, da je tokrat ob ustvarjanju skladb aktivno prispeval celoten band in ne samo Craig, kot je bila navada v preteklosti. Na novi plošči je pomembno vlogo odigral gostujoči kitarist Kristof Hahn, ki je najbolj znan po delu z znamenitimi Swansi na albumih The Seer, To Be Kind in Glowing Man, deloval pa je tudi v stranskem projektu Michaela Giraja – Angels Of Light. V Underground Youth je Kristof prijel za lap steel kitaro in vtisnil svoj pečat šestim od devetih komadov na aktualnem albumu, žal pa njegov doprinos očitno ni najbolj primeren za pesmi brez gigantskih dinamičnih krivulj, s kakršnimi se ponašajo kompozicije Swansov. Večina komadov s plošče Montage Images of Lust and Fear se v iskanju energije in surovosti namreč posluži oguljenih vzorcev in prepogosto izpade kot posnemanje starih zvenov. Na trenutke slišimo riffe, ki so kot ukradeni s prve plate The Stooges, in drugič komade, ki delujejo kot priredbe pesmi zasedb The Birthday Party oziroma The Bad Seeds, Craig pa s caveovsko izvedbo in vokalom asociacijo na omenjene bande iz osemdesetih le še potencira. Album še najmočneje zasije v pesmih baladnega tipa, kakršna je Too Innocent To Be True, v kateri se za trenutek prebudi pozabljeno romantično-sanjavo vzdušje, ki je bilo v eklektičnem bistvu zasedbe precej edinstveno in prepoznavno.

Če se za zaključek spomnimo še na misel postpunk je mrtev, ki jo je radijski kolega Robert Suša zapisal v recenziji najnovejšega albuma zasedbe Housewives v terminu Tolpe bumov pretekli ponedeljek, naj torej Underground Youth z albumom Montage Images of Lust and Fear služijo predvsem kot demonstracija problema in s tem kot žalni govor žanru, ki je po krilatici punk is dead nastopil ravno v vlogi naslednika propadlega in mrtvega glasbenega gibanja. A ker noben žalni govor ne more biti popoln brez apologije, je pomembno na tem mestu izpostaviti tudi pomembno razliko. Ne gre za smrt postpunka kot žanra, temveč za smrt njegove trendovske revitalizacije, ki se je v zadnjem desetletju zreducirala na minimum epigonskih vzorcev velikih imen osemdesetih, s tem pa zavrgla njegovo eklektično bistvo, njegovo odprtost, prevzemanje aktualnega in s tem zrenje v prihodnost, kar je predpona post- nekoč implicirala.

Za podtalno mladino in starino, ki se jima kakorkoli dopade obsežen opus zasedbe Underground Youth, pa še opomin, da jih 12. maja lahko ujamete tudi v živo v zagrebški Močvari.