THE UV RACE: Made in China

Aarght Records/Future Folklore, 2019

Aktualno punk produkcijo na Radiu Študent redno spremljamo. Če smo v začetku leta denimo v Tolpi bumov poslušali newyorške Murderer, se tokrat oziramo v Avstralijo. Da se tam dogaja ogromno zanimivega, najbrž veste vsi zvesti poslušalci oddaje Laične mojstrovine, ki jo vsako soboto ob deseti zvečer pripravlja sodelavec Damjan Manevski. Nocoj bomo avstralsko, natančneje melbournsko sceno pogledali malce od bližje, predvsem v navezavi na zasedbo The UV Race in njene člane, ki so pomemben del tamkajšnjega kitarskega podzemlja.

Avstralija je od osemdesetih let dalje izvozila kar nekaj imen, ki so dosegla kultni status po celem svetu, med drugim Dead Can Dance, The Birthday Party, The Bad Seeds in seveda AC/DC. V zadnjih letih pa ste, če ne živite pod kako skalo, zagotovo slišali za Tame Impala ali Courtney Barnett. Ampak če citiramo Nicka Cava, je Avstralija zgodovinsko vselej potrebovala Ameriko in Anglijo, da bi ji povedali, kaj je dobro in kaj slabo. 

Nekoliko drugačna je zgodba avstralskega neodvisnega rocka in punka. Melbourne, največje južno mesto kontinenta, je dovolj blizu Nove Zelandije in mesteca Dunedin, da lahko potegnemo zanimive vzporednice s še enim pomembnim poglavjem neodvisnega založništva, z založbo Flying Nun Records. 

Sceni v Melbournu in Dunedinu imata veliko skupnega, ne glede na to, da zlati dnevi založbe Flying Nun segajo v zgodnja osemdeseta, v čas, ko je bila večina akterjev današnje scene v Melbournu komaj rojena. Tudi po velikosti ne more biti primerjave, Dunedin je ob trimilijonskem Melbournu navadna vas. Sta si pa mesti blazno podobni v živahni in živopisani, široko razpredeni glasbeni sceni, ki pa jo sestavlja presenetljivo majhna skupina ljudi. Če se navežemo na nocojšnje goste, The UV Race, med šestimi člani zasedbe izstopata Al Montfort in Daniel Stewart, oba izkušena scensterja, ki delujeta v ogromnem številu bandov. Če omenimo le najbolj prepoznavne, so to Total Control, Terry, Constant Mongrel, Straightjacket Nation in Dick Diver. Takšni punkovski mikrokozmosi so v zgodovini glasbe pogost pojav, o nečem podobnem smo recimo govorili tudi v recenziji plošče benda Murderer. Z newyorškim podzemljem ima melbournska scena tudi pogoste stike, bandi z obeh koncev namreč pogosto sodelujejo, imajo pa marsikaj skupnega tudi na ideološki ravni in torej vsekakor skupaj gradijo svetovno internacionalo sodobnega punka.

Druga pomembna skupna točka omenjenih fenomenov je, da so navkljub oddaljenosti od epicentrov dogajanja nadvse relevantni, ne da bi se jim bilo treba za tak status pretirano truditi. Celo obratno. Veliko bandom iz regije bi lahko očitali neambicioznost, ki pa je ne smemo mešati z lenobo. Večina akterjev s scene pogosto izdaja albume z različnimi zasedbami, v katerih delujejo. Vendar je moč zaslediti specifičen trend, da se namreč bandom ne da ukvarjati z biznis delom glasbenega posla. Navkljub perspektivnosti ne stremijo k profesionalizaciji lastne dejavnosti in sodelovanja z velikimi igralci sodobne neodvisne scene so redkost. Raje ostajajo pri delovanju znotraj matičnih celic in zelo očitno gre za zavestno odločitev. Da je to širši pojav, lahko sklepamo tudi iz zajebantskega izraza dolewave, s katerim številni poznavalci v hecu opisujejo sceno v Melbournu. Dole je avstralski izraz za socialno podporo za nezaposlene, s katero si glasbeniki lahko privoščijo skromno preživetje in se tako posvetijo predvsem glasbi. 

Če se torej še enkrat navežemo na izjavo Nicka Cava: trenutna avstralska scena se ne ozira na trenutne glasbene trende, temveč jih s svojo vase zazrto logiko kvečjemu ustvarja. Dober primer tega je zasedba Total Control, ki je navkljub snubljenju založbe Sub Pop ostala pri sodelovanju z manjšimi založbami, ki jih običajno vodijo njihovi prijatelji. Hkrati pa scena iz Melbourna takšnega odnosa ne povzdiguje v moralni imperativ. Tako je naprimer zasedba Amyl and the Sniffers svojo letošnjo ploščo izdala pri založbi Rough Trade in z njo navdušila večino mainstream glasbenih medijev. 

Vse to nas torej pripelje do benda The UV Race in njihove letos aprila izdane plošče Made in China. Očitno prvo vprašanje je seveda, kje za vraga se je band skrival zadnjih sedem let, kolikor je minilo od zadnjega albuma Racism. Band kot vedno ne ponudi nikakršnih odgovorov, gre pa dolgo pavzo najbrž pripisati delovanju vseh članov tudi v številnih drugih zasedbah. Glede na njihovo predhodno diskografijo je sicer zanimiva odločitev, da so projekt za tako dolgo postavili na hladno, saj so The UV Race v družbi s Total Control izstopali od ostalih sorodnih bandov. Ob poslušanju plošč Racism in Homo vsekakor nismo dobili občutka, da gre za stranski projekt. Če sta Montfort in Stewart v Total Control zvočno in tematsko veliko bolj razpršena, so The UV Race veliko bolj definiran band, ki se lepo drži začrtane premice, kar je bilo jasno že na vseh predhodnih albumih.

Ob poslušanju novega albuma je hitro jasno, da band ni ničesar izumil na novo. Šesterica odlično pozna zgodovino zvoka punka in tako oblikuje kompozicije, zgrajene okrog čvrste ritem sekcije, ki jo pogosto nadgradijo z vključitvijo orglic ali saksofona. S tem bend svojemu izrazu doda ekstra plast, ki vse skupaj naredi še toliko bolj zanimivo. 

Skladbe pogosto zapeljejo vstran iz preprostih logičnih celot in jih zategnejo v čudaške hrupne džeme. Občasno se poslužijo tudi psihedeličnih zank kot na primer v komadih Inane Brain ali Tread on Me. Žal komadov nikoli ne raztegnejo dlje od dobrih treh minut trajanja in tako album doseže le borih 21 minut. Glede na to, da odlično obvladajo svoj posel, bi si zlahka dovolili kakšen daljši izlet v neznane pokrajine punka, tako pa poslušalce mogoče prikrajšajo za kako sladkarijo.

Sedemletna pavza je bila morda vseeno predolga, zdi se namreč, da so The UV Race v tem času zapravili kar nekaj v preteklosti pridobljenega kulturnega kapitala. Primerno bi se sicer lahko oddolžili s kakšnim novim eksperimentom, a tega na plošči žal ne najdemo. Preživljanje časa s ploščo Made in China je sicer sila prijetno, a na albumu težko najdemo tisto, zaradi česar bi se k albumu vračali tudi na dolgi rok. Ne glede na odlično preteklo diskografijo tokrat bend veliko obljubi, dostavi pa premalo. Kot tisti frend, ki nam vedno obljubi, da nas bo poklical za kavo naslednji teden, potem pa se to seveda nikoli ne zgodi. Zdi se, da so člani banda svoje boljše ideje porabili v drugih zasedbah, s The UV Race pa so stavili na ziheraštvo.

A stvar, ki ostaja in zaradi katere bomo bandu ostali zvesti, je njihov nepremagljiv občutek za pisanje komadov, ki deluje brez pretirane obremenjenosti in z odličnim smislom za humor. The UV Race so panksi, ki se ne upirajo na prvo žogo oziroma so se predvsem naučili preživeti v sistemu, kakršnega imamo, ne da bi za to žrtvovali lastno integriteto in zvestobo samim sebi. Tempo si band diktira sam in tako jim ničesar ne moremo zares očitati. Lahko pa pod vprašaj postavimo našo lastno poslušalsko lakoto, ki zna biti do bandov pogosto neizprosna, lakoto, ki hkrati poganja celotno današnjo glasbeno industrijo.