Transgressive Records, 2023

Z vsestranskim umetniškim izrazom nas v Tolpi bumov pozdravljata Rose Elinor Dougall in Graham Coxon, The Waeve, dvojec že uveljavljenih angleških glasbenikov, ki se na istoimenskem prvencu prepušča eteričnosti, prepojeni s hrupom in dinamično melodiko. Album je luč sveta ugledal februarja letos, že pred izidom pa sta glasbenika nakazala rušilno razpoloženje albuma, in sicer z izdajo štirih singlov in dodatnega komada, ki ga na plati ne zasledimo.

Marsikomu bi se ob takšnih imenih morda porodilo vprašanje, ali ni pred nami znova neka različica supergrupe, torej skupine iz že priznanih glasbenikov, ki izvedejo nekaj koncertov, a sčasoma umolknejo. A Rose in Graham pravita, da je njun novi projekt nekaj več. Zdi se, da je zlasti Rose potrebovala svežino. Z The Waeve se je oddaljila od svoje solo kariere, ki se ji je posvetila po odhodu iz indie pop skupine The Pipettes, v kateri se je počutila utesnjeno. Na svojem zadnjem solo albumu, ki ga je izdala leta 2019, se občutita njena rast in dobršna mera osebne izpovednosti. Sodelovanje s Coxonom je nova prelomnica v njeni karieri. Predanost dvojcu ji omogoča možnost globlje refleksije, to pa sedaj dodobra izkoristi. Razmišljanja poudarijo zvočnost albuma, ki nadgrajuje Rosin prejšnji glasbeni izraz.

Graham s svojim vsestranskim muziciranjem igra pomembno vlogo pri utemeljevanju njunega zvoka. Sam je najbolj znan po članstvu v britpop skupini Blur, po odhodu iz benda pa je zaživela njegova bogata solo kariera. Na številnih albumih odraža afiniteto do postpankovskega izraza, a hkrati zaznamo naklonjenost različnim zvrstem. Tako se na primer s soundtrackom za Netflixovo serijo The End of the Fucking World dokaže tudi v akustičnih vodah.

Med poslušanjem plošče The Waeve izstopa godba violin, ki večkrat poskrbijo za razplet péte zgodbe, zvočno celoto pa nadgradi saksofon. Prisotna mistika spominja na album Leisure skupine Blur, na katerem še zasledimo fragmente shoegazinga. Po britpop boju z Oasis so se Blur preusmerili v art pop, enega mnogih žanrov, ki ga lahko pripišemo tudi dvojcu The Waeve. Album, v zgledovanju po svojskosti art popa, podaja žive zvočne slike in sloni na stopnjevanju. Med poslušanjem desetih komadov se tako znajdemo v atmosferi, ki se tvori sproti. Občutek veličastnega pogrezanja v odmevajočo globino nas pričaka že v prvi skladbi Can I Call You, odjek in izražanje frustracij pa sta prisotna tudi v nadaljevanju plošče. Izrazit nojz diktirajo pulzni zvočni valovi. Žaganje kitare v ozadju in posnemanje krikov z efekti v celotnem komadu poudarita sporočilo nervoznega upanja na naklonjenost. Gre za eno prvih skladb, ki služi kot skupni imenovalec za njuno ustvarjanje, sprva namenjeno le tvorjenju materiala za nov pevkin solo album. Tako se nam že na začetku predstavi portret dvojca. Nakazano je, da nas v nadaljevanju čaka razgibana celota.

The Waeve nagovarjata poslušalca s prvoosebnimi izpovednimi besedili. Ni si težko predstavljati, da je glasba namenjena ravno nam, pa čeprav je jasno, da ustvarjalca izhajata iz sebe in svojih demonov. Otožnost, ki pritiče poslavljanju od ljube osebe, se še posebej izrazi v komadu All Along, ko pevkino bedo organsko začutimo. Z naraščanjem intenzitete opevanih čustev raste tudi muzikalna nasičenost skladbe. Poslušalec je pozvan k pozornemu spremljanju glasbenega valovanja, s katerim Rose in Graham ponazarjata, kaj vse smo pripravljeni početi v imenu ljubezni.

Vsebina albuma se razteza vse od upanja, ki prehaja v brezup, in do končne sprave, navdihnjene z obžalovanjem, ki jo v predzadnjem komadu Alone and Free naznanja orkestralni zaključek. Rose in Graham spretno uporabljata strukturo pop skladbe, s katero sicer apelirata na širše občinstvo. A zagotovo na občinstvo, ki je odprto do različnih žanrov. Producent James Ford je poskrbel za prevetreno različico drugače dokaj nasičenega albuma. Ponekod je sinte zamenjal za flavte in nasploh poskrbel, da je na plošči pristalo več posnetkov avtentičnih inštrumentov. Oster, hiter zvok vibrirajoče strune tako poudarja pristnost izraza. V enem od komadov zasledimo Coxonovo igranje na lutnji podobno glasbilo, renesančno kitaro. Tudi drugače dvojec raziskuje skrite kotičke starega britanskega folk izročila. 

Najkrajši, a nedvomno najbolj udaren komad, je postpunkovski Someone Up There. Da se nam vtisne v spomin, poskrbi tudi dejstvo, da je najkrajši na albumu. Močan, določljiv ritem bobnov se poveže z bučanjem basa in periodičnim tuljenjem kitare v ekspresivno zvočno strukturo, na katero bi z lahkoto strumno korakali ali pa v slogu dobrih starih punkovskih pogov skakali do onemoglosti.

The Waeve kot val bobnita skozi razburkano morje emocij. Dovolita si podleči vplivom neuspeha in sta predana tveganju, a le v besedilih. Pester zvočni koncept skladb nevtralizira opevano letargijo. Po nekaj poslušanjih se tako izlušči bistvo, ki se poveže v koherentno zbirko kontrastov. Kar prihaja v prihodnje, je nedvomno mikavno.

Tolpo bumov je pripravila vajenka Ema, mentoriral je Dušan B.