THEMBI SODDELL: LOVE SONGS

THEMBI SODDELL: LOVE SONGS

Recenzija izdelka
12. 5. 2018 - 19.00

Room40, 2018

 

Romantična ljubezen je verjetno eden izmed najintenzivneje idealiziranih družbenih konstruktov, ki vloge in pravila igre venomer dodeljuje vnaprej glede na posameznikov spol in nemara celo glede na ekonomski status. Gre za fenomen, s katerim gore zapisanih in nenapisanih pravil tvorijo kompleksen fantazemski sistem, ki gre z roko v roki z aktualnopolitičnim in ekonomskim, pravzaprav z njima skupaj tvori srčiko tistega, kar je nujno potrebno, da se v enaki meri ti fenomeni reproducirajo dalje. Podobno, kot se ob aktualnopolitičnih in ekonomskih procesih producirajo skupnostni ali individualni odnosi in njih anomalije, ki so v raznih oblikah nujni odklonski pojavi, predvsem, ko govorimo o duševnem stanju udeležencev, tako gre tudi ob romantični ljubezni pričakovati en zvrhan koš zmede in travm.

Tolpo bumov tokrat posvečamo albumu Love Songs avstralske umetnice Thembi Soddell. Gre za na sceni že vsaj petnajst let prisotno zvočno raziskovalko, ki inspiracijo za močne konceptualne zasnove svojih del del črpa iz zanimanja za psihologijo, percepcijo, ekstremna občutja in subjektivna doživljanja. Ni naključje, da je album Love Songs izšel pri založbi Lawrenca Englisha, to je pri založbi Room40, ki je že leta 2012 izdala album Host, njeno sodelovanje s čelistko Antheo Caddy.

Muzika Thembi Soddell se vztrajno zadržuje na območju intenzivnega fizičnega, telesnega izkustva, vedno pospremljenega z dodelanim konceptom in metodologijo. Njeno metodo bi lahko opisali s tehnikami field recordinga ali konkretne glasbe, vsebinsko pa kot prikaz najsurovejših čustev, slečenih vsega. Znana je tudi po intenzivnih živih nastopih, na katerih publiko pogoltne vase s poigravanjem z zvočnim pritiskom in nenadnimi preskoki v dinamikah jakosti zvoka ali nasičenosti prepletanja različnih zvočnih elementov.

Prav to, kar smo pripisali njenim živim nastopom, se odraža tudi z albumom Love Songs. Že na slušalkah nas zvok s plate, s prvo skladbo na čelu – Object (im)Permanence, preprosto pogoltne in zlepa ne izpusti. Kot nadvse pomembna elementa se kažeta jakost zvoka in prepletanje posameznih zvokov znotraj kompozicije, zvokov, ki se mestoma razvijejo do intenzitet, ob katerih posameznik ne ostane ravnodušen. Težko je razumeti, kako prvi skladbi uspe pobegniti tihemu začetnemu drdranju in končati v glasnem histeričnem bučanju zvoka. Po drugi strani pa je težko razumeti tudi, kako se nam iz nedolžnega chitchata včasih uspe zaplesti v mrežo izkoriščevalskih silnic zakamufliranega ljubečega prijateljskega odnosa. Oh, well... Enako intenzivno, kot se konča prvi komad, s takšno odsotnostjo se prične drugi. Dinamika ljubezenskih odnosov, izražena skozi zvok, še nikoli ni bila pristnejša.

Thembi sama pravi, da je črni humor tisto, iz česar se je rodil naslov albuma Love Songs. Pravi, da gre za album, ki je na svet prijokal k vnaprej dodeljeni poziciji, ki zdaj služi kot mesto za meditacijo ob živem doživljanju odprtih notranjih ran, posledic izkoriščevalskih odnosov znotraj predvidoma ljubečih zvez in s tem povezanih duševnih bolezni. Pravi, da gre za ozvočene izkušnje ekstremnih čustvenih stanj, za napetosti ujetosti med grozo, lepoto, bes, željo, zmedo, ljubezen in uničenje.

Komadi, ki se na prvi scroll lahko zazdijo prazni po svoji obliki, ki zgolj v obliki hipa, kratkega momenta nima posebnega smisla, dejansko kot celota ne bi mogli delovati bolje, sploh glede na sporočilnost. Odsoten ni niti element človeškega glasu, ki sicer nikjer ne sili v ospredje, je premišljeno obdelan in vnesen v zvočni kolaž na način, ko se z ostalimi elementi zlije v enotno zvočno podobo.

Celoto lepo zaobjamejo tudi naslovi posamičnih kompozicij na albumu, teh je pet, poimenovane pa so: Object (im)Permanence, Erasure, Repetition Compulsion, Who Is To Blame ter Epilogue. Tudi sami odnosi med ljudmi največkrat tečejo na časovnici trčenja ob probleme nepremostljivosti objekta, vseobsegajočega izbrisa posamičnih delov z namenom vzdrževanja fantazme, ponavljajočih se vzorcev in vprašanja odgovornosti ... Kdo je kriv za ves drek, ki se je nabral in za katerim kar ne zmoremo potegniti vode?

Thembi Soddell - Epilogue from ROOM40 on Vimeo.

Leto izdaje: 
Avtorji: 
Institucije: 

facebook twitter rss

 

Podprite kakovostne radijske vsebine tudi v koronski dobi, kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness