Editions Mego, 2015

Thomas Brinkmann je eno bolj izstopajočih imen na področju techno glasbe, prisoten je že vse od sredine devetdesetih let prejšnjega stoletja, v preteklosti pa ga je bilo mogoče slišati tudi že na naših tleh. Morda je najbolj znan po svojih predelanih gramofonih z dvema iglama in prav tako fizično predelanih oziroma kar izmaličenih vinilnih ploščah, ki se jih je posluževal v preteklosti. Brinkmanna, ki se ga drži sloves enega izmed bolj avantgardnih ustvarjalcev na sceni, najdemo tudi pod precej aktivnim alter egom Soul Center in v vlogi vodje založbe max.ernst. Njegov nedavno izdani album What You Hear (Is What You Hear) je izšel pri dunajski založbi Editions Mego, ki jo je leta 2006 ustanovil Anglež Peter Rehberg, ki je sicer tudi sam glasbeno dejaven, večinoma pod imenom Pita. 

Pravzaprav pa nekakšna predzgodovina založbe sega v leto 1994, ko so se povezali Andreas Pieper, Ramon Bauer in Peter Meininger ter ustanovili založbo Mego. Vendar je slednji združbo zapustil že leto dni po ustanovitvi, njegovo mesto pa je zapolnil prej omenjeni Rehberg. In prav on je tisti, ki je po ukinitvi Mego leta 2005 z začetkom naslednjega leta ustanovil Editions Mego, katere namen je poleg objavljanja novih zadev tudi ohranjanje kataloga in ponovne izdaje prejšnje založbe. In tako pod streho Editions Mego najdemo izdaje zvenečih imen, kot so Christian Fennesz oziroma samo Fennesz, Mika Vainio, CoH, Oneohtrix Point Never, če jih navedemo le nekaj. Nedavno pa se je tej družbi priključil še Thomas Brinkmann s prvo samostojno izdajo za omenjeno založbo, ki jo je naslovil What You Hear (Is What You Hear). Je pa res, da Brinkmanna najdemo tudi na lanski izdaji Orena Ambarchija pod streho Editions Mego, naslovljeni Quixotism. In Brinkmannova odločitev za to založbo je zagotovo prava, saj je njegov sveži album s svojo estetiko tako pristal v nadvse primerni družbi. 

What You Hear (Is What You Hear) je še en od Brinkmannovih eksperimentalnih ekskurzov iz siceršnjega pretežno tehnažnega polja. Prinaša enajst skladb, naslovljenih po določenih barvnih odtenkih, ki jih najdemo tudi v obliki prog na ovitku. Za oblikovanje je tudi tokrat poskrbel založbin hišni oblikovalec Stephen O’Malley, nemara najbolj znan kot polovica dvojca Sunn O))). Prvi komad Ziegelrot, se pravi opečnato rdeča, s svojimi slabimi tremi minutami vibrirajoče povede v album in poslušalcu že najavi, da ima opravka z vse prej kot razgibanim delom. Sledi mu Kadmiumgelb, torej kadmijevo rumena, ki se z mantričnim dromljanjem prelije v nekoliko lahkotnejšo naslednico Indigoblau. Vendar bi jo kljub temu le stežka opredelili za ambientalno - kot velja tudi za celoten album -, saj kljub atmosferičnosti v sebi nosi precejšnjo obteženost, prej predstavlja motnje kot kako blagozvočno kuliso. Na plošči po svoji surovosti najbolj izstopa komad Agent Orange, ki torej nosi ime po herbicidu in sredstvu za defoliacijo, ki so ga ZDA med vietnamsko vojno škropile ne le po pokrajini, temveč tudi po tamkajšnjih prebivalcih. Dotični komad najbolj kliče po poslušanju na slušalke, saj s svojim potovanjem z levega na desno uho dobro uzvoči pršenje nečesa zlohotnega.  

Teh enajst tako rekoč monokromatičnih komadov izpade kot Brinkmannova vaja v polju sinestetike, česar pa se - v svoji znani maniri - seveda ni lotil na način, da bi pred seboj imeli kak lahkoten živopisno zveneč izdelek. Album prej prinaša nabor večinoma preteče zvenečih zvočnih slik, ki znajo ali spominjati na kak psihološki test mentalne vzdržljivosti ali pa poslušalčevo uho nalepiti nase. Tako se album What You Hear (Is What You Hear) izkaže za eno tistih stvaritev, ki poslušalca vzamejo celega ali pa sploh ne.