Long Branch Records, 2016

Post-rock je širši pojem pod katerim lahko razgrnemo okoli tri desetletja relativno raznolikega glasbenega ustvarjanja. Od začetka je gibanje spremljala izjemna zvočna eklektika, čez čas pa so zanj postale tipične predvsem atmosfere in zasanjanost. Velik vpliv na to kasnejšo fazo post-rocka je imela zasedba Explosions in the Sky. Preko mlade generacije bendov, ki so prevzemali zvok svojih predhodnikov, se je izoblikoval post-rock v svoji taki imenovani tretji inkarnaciji, ki jo imamo večinoma v mislih danes. Večja dostopnost tega žanra, ki je bila deloma posledica njegove večje definiranosti, je odprla vrata novim potencialnim izvajalcem in poslušalcem. »Sveži krvi« navkljub pa je danes redka tista eksperimentalnost, ki je bila v preteklosti žanra vselej prisotna in bistvena. Ciničnemu poslušalcu bi se zdelo, da je dosežen nek končni post-rockovski zvok, zato ni potrebe po ustvarjanju izven okvira njegovega ustaljenega zvoka. Veselje pa je zato še toliko večje, ko se pojavi inovativen bend, ki počne nekaj drugega, je pa glavnina zasedb z recitiranjem že stokrat prežvečene post-rockovske dogme precej manj zanimivih. Skepticizem ob vsakem novem poslušanju je torej povsem upravičen. Kaj pa lahko glede na to povemo o Tides From Nebula?

Iz Poljske prestolnice prihajajoči kvartet navdih za svoje ustvarjanje išče v naravi, predvsem v njenem neoprijemljivem in nedotaknjenem delu, torej v vesolju. Skrivnostno vesoljsko eteričnost skušajo ujeti tudi v svojih skladbah, s katerimi pa se izogibajo pretirani konceptualnosti – pravijo, da poslušalcem nastavljajo le smernice za njihove lastne, nove domišljijske zgodbe. Koščke vsemirja pa fantje pridno prinašajo tudi v koncertne dvorane, ki jih obiskujejo po vsej Evropi. Na našem delu stare celine se bodo ustavili v nedeljo, ko bodo v Gromki hrupeli skupaj z ameriškimi post-hardcorovci Milemarker. Osrednja točka koncerta Poljakov bo njihova nova plošča Safehaven, ki jo predpremierno predstavljamo v današnji Tolpi bumov.

Tides From Nebula s preigravanjem post-rocka niso začeli apriorno, temveč naj bi bil to zanje logičen rezultat odločitve, da v svojo glasbo ne vključijo vokalov. Toda fantje možnosti vokalov v svoji glasbi niso nikoli v celoti izključili. Zamislili pa si jih niso v konvencionalni obliki, temveč kot dodaten inštrument. To idejo so uresničili prav na aktualni plošči, na kateri se skoraj neopazno nekje v spoju inštrumentov nahaja eteričen ženski glas. Tides From Nebula tudi sicer pravijo, da sta eni izmed njihovih bistvenih lastnosti stalni razvoj in nadgrajevanje. Plošča Eternal Movement je tako v primerjavi s predhodnico Earthshine temačno vzdušje in ohlapno strukturo zamenjala za svetlejše zveneče, krajše in konkretnejše kompozicije – oziroma za kompozicije, ki bolj spominjajo na »pesmi«, kot pravijo avtorji sami. Vzorec, ki mu sledi tudi najnovejša plošča, je skupaj z vestnim koncertiranjem najbrž tudi razlog, da sta zadnji dve izdaji poželi več pozornosti in se uvrstili visoko na lestvice poljske popularne glasbe.

Kljub navedenemu pa avtor recenzije opaznejših inovacij glede na prejšnje izdaje in glede na žanr v celoti ne opaža. To ne pomeni, da se zasedba dejansko ne razvija, a če to počne v strogo zamejenih žanrskih okvirih, se ne zdi, da gre za pravi napredek. Ne gre le za problem zadevne zasedbe, temveč za hibo žanra kot celote. Ne glede na širši kontekst pa je treba reči še kakšno o plošči Safehaven kot taki. Gre za koherenten izdelek atmosferične narave, ki ga je najbolje izkusiti v enkratnem poslušanju. Plošča je preplet mirnih sekcij, ki se stopnjujejo v težke, dramatične klimakse. Premišljena kombinacija meditativnega ambienta in udarnega rocka pa glasbo približa množičnemu poslušalstvu.

Tides From Nebula na novi plošči ne podirajo post-rockovskih stereotipov, ponujajo pa tričetrturno potopitev v širine vesolja. Ali njihove atmosfere delujejo še bolj hipnotično v živo, pa lahko preverite že to nedeljo na Metelkovi.