Domino, 2021

Oktober je tu in z njim potreba po muziki, ki bi naš vsakdan obarvala v mehke jesenske tone; muziki, ki je sinonim za barvno gradacijo oziroma colour grading, skratka postopno prehajanje iz enega stanja v drugo, iz enih barv v druge. Potrebujemo takšno glasbo, ki nas zapelje v nekakšno liminalno, prehodno stanje med poletno vročekrvnostjo in jesensko milino ter nas pripravi na prihajajočo zimsko letargijo. Čeprav naloga zveni kot izziv za visoko konceptualno glasbo, so lahko glasbena sredstva za doseganje takih stanj tudi povsem primitivna. Recenzentu albuma, ki ga bomo poslušali nocoj, so se te misli utrnile sinoči na prvem sprehodu po večmesečni odsotnosti iz prestolnice, ko je v večernih barvnih gradientih raziskoval šišenske ulice. Muzika, ki je kot oranžne lise sončnega zahoda v osrčju temno modre praznine zažarela v njegovih uhljih in spodbudila takšno razmišljanje, je druga plošča južnolondonske pevke Tirzah, katere kritiško čislani prvenec Devotion smo leta 2018 opisali kot album »konvencionalno nekonvencionalnih pop viž«.

Okvir tudi na drugem albumu, Colourgrade, v osnovi ostaja enak; osrednje koordinate ostajajo trip hop, soul, hrup in postpunk, vendar je definicija ustvarjalkinega popa zdaj še bolj pregnetena in raztegnjena. Tirzah spada v milje londonskega pop intimizma, ki ga definirajo minimalistični, rudimentarni aranžmaji, nasičena, zaprašena, povsem neizčiščena zvočna patina, postpunkovsko širjenje obzorij, izmikanje žanrskim označevalcem in poetična introvertiranost. V njeni družbi najdemo dolgoletne prijatelje in sodelavce, kot so oskarjevka Mica Levi, pevec in producent Coby Sey in izmuzljivi kantavtor Dean Blunt. Ne preseneča, da so vsi sodelovali tudi na pričujočem albumu. Omenjeni muzičarji ustvarjajo v svoji špuri robnega, hipnagogičnega, nizkoresolucijskega popa, ki poseduje glavne pop sestavine, kot so preprosta besedila in repetitivni melodični motivi. A obenem je njihova muzika dvoumna, težko opredeljiva. Na nas učinkuje hkrati domačno in odtujitveno, privlačno in nelagodno.

Zaradi res surove in preproste produkcije se Tirzahina glasba včasih zdi neresna, kot zajebancija na račun »pravih glasbenikov«, ki ure in ure posvečajo piljenju spretnosti, kompleksnim aranžerskim rešitvam in kristalno čistemu zvoku. Toda prav v estetskih anomalijah, šumih, glitchih, prasketanju, odmevih sobe, njenem izkašljevanju in mrmranju se skriva vsa emotivna globina albuma Colourgrade.

Če je recimo Ariana Grande emblem sterilnega, bombastičnega, visokoproračunskega, hipersproduciranega popa, je glasba Londončanke Tirzah kot kopalniški demo posnetek. Večina glasbenikov danes najprej doma na hitro posname idejo, jo počasi razvija v studiu in na koncu spolira do nerazpoznavnosti v izdelek, ki je v skladu s produkcijskimi standardi. Nasprotno Tirzah vrednost prepoznava v surovosti prvega posnetka, recimo kar na telefonu, skratka prvega neobremenjenega poskusa, ki ga je nemogoče simulirati v studiu. Naši uhlji so dejansko otopeli od visokoresolucijskega maksimalizma in uniformiranosti večine sodobnega popa, zato so umetničina estetska ekscentričnost, pogosti one-take pristopi k snemanju in naklonjenost nepopolnosti precej učinkoviti. Suh, skoraj zlomljen glas, fušajoče kitarske linije, primitivni sampli neposredno iz Abletona, neobdelane elektronske teksture … Vsa ta slečenost ter odrekanje polnemu in sofisticiranemu zvoku veliko primomoreta h končnemu pozitivnemu vtisu albuma Colourgrade.

Naslovni komad z distorzirano kitaro Mice Levi, šumečim ozadjem, abstraktnimi elektronskimi detajli in repetitivnimi Tirzahinimi verzi zastavi atmosfero plate. Lahko bi jo opisali kot muziko, ki jo slišimo v polsnu med popoldanskim spanjem; njene pesmi so kot nekoč, nekje slišana melodija, ki se vpiše v naše nezavedno in na plano izbruhne šele nekaj mesecev zatem, niti ne v izvorni obliki, ampak okrnjena, prirejena, komaj zaznavna. Tirzah dela glasbo zase in za sebi sorodne duše – tihe, navznoter usmerjene ljudi, katerih notranji svet je poln manjših in večjih dram, a tega raje ne kažejo navzven. Za razliko od splošne ljubezni, ki je zaznamovala prvenec Devotion, je Tirzah kot novopečena mati novi album opredelila kot refleksijo na teme poporodnega okrevanja, hvaležnosti, novih začetkov in materinstva nasploh. A pri tem ostaja dovolj enigmatična, da ji ne pridemo zares do živega, in obenem dovolj nezahtevna, da se v njenih tekstih lahko najdemo vsi.

 

Colourgrade ne premore nekih posebej izstopajočih singlov in ni nek zgodovinski presežek, niti ne album za vsakogar, temveč res specifičen primer razpoloženjskega popa, ki vas lahko povsem očara ali pa povsem odbije. Oba odziva sta legitimna, vse je odvisno od vaših osebnih preferenc. Je album pop nekonformizma, nekakšen diskreten fakič visokim proračunom in večdesetglavim ekipam tekstopiscev ter avtorjev glasbe, ki so potrebni, da danes nastane en generičen pop komad, ki sporoča, da nekdo nekoga zelo močno ljubi. Marsikateri komad s pričujočega albuma je skoraj odveč, nevreden vaše pozornosti, kot skice mladega umetnika, ki šele snuje svoj magnum opus. Ampak spomnite se na tiste Picassove skice bikov, od najbolj preproste do anatomsko sofisticirane, ki služijo kot primer abstrakcije … Tirzahin pop je sopomenka za najpreprostejšo skico pop glasbe, ki ne glede na abstrakcijo instrumentalov in nedodelanost vokalov ohranja svojo esenco glasbe za množice.