TiTiTi: Štafelaj

Recenzija izdelka
28. 5. 2022 - 19.00

Zavod Sploh, 2022

Pa smo ga le dočakali. Dolgometražni prvenec benda TiTiTi, ki preigrava svobodnjaški jazz, enega izmed eksponatov Klubskega maratona 2019, z naslovom Štafelaj. Zasedbo sestavlja tako rekoč že klasična postava moderne jazzovske scene pri nas – brata Drašler, ki skrbita za ritem sekcijo z bobni in kontrabasom, ter Jure Boršič z alt saksofonom in klarinetom. Vsi so nam že gotovo prav dobro znani, seveda že zaradi samega udejstvovanja na maratonu pred tremi leti, prav tako pa po njihovi delovno ustvarjalni vnemi v drugih zasedbah, pri čemer vsi posedujejo sposobnost ustvarjanja glasbe različnih žanrov in podžanrov, ne zgolj jazza. Tako smo jih že slišali posamično ali v vseh možnih kombinacijah v zasedbah Zmajev rep, Balžalorsky/Drašler, All Strings Detached, Kombo Zlatka Kaučiča, Oholo! ter mnogih drugih priložnostnih in ne zgolj priložnostnih skupinah. Gre torej za precej izkušeno in uigrano trojico, kar je na dotični plati gotovo moč slišati in občutiti. 

Studijski nastop v živo iz studia Radia Študent
16. 9. 2019

Gre za precej klasičen jazzovski sestav bobnov, kontrabasa in saksofona oziroma klarineta, kar prinese albumu občutek že slišanega, ampak predvsem udobnega za ušesa, saj nas spomni na samo genezo proste improvizacije, ki se je zgodila že generacije nazaj, v daljnih 50. letih prejšnjega stoletja. Prav tako se glasba TiTiTi pogosto potika med stalno premikajočimi se basovskimi linijami, ki se razgibano gibljejo skupaj z bobni, pri čemer je kemija med bratoma Drašler več kot očitna, saj na plati predata občutek čiste sinteze in tako izpade njuno uigrano muziciranje povsem samoumevno, kar pa je v bistvu daleč od resnice. Prav tako se jima povsem suvereno pridruži še Jure Boršič na saksofonu, ki tako s ponavljajočimi se melodičnimi vzorci kot tudi z bolj kričečimi eskapadami poskrbi za gmoto zvoka, ki se enovito sprehaja preko ali pa skupaj z zvočno pokrajino, zasnovano v ritem sekciji. 

Nekakšen osamelec in hkrati osrednji komad na plati je četrta skladba Tisnikar, katere avtor je pravzaprav pesnik Tomislav Vrečar in ki jo je zasedba priredila in povabila avtorja k sodelovanju, prav tako pa se je zasedbi za to skladbo pridružila še nam dobro znana srbska pianistka Marina Džukljev. Iz dotične poezije izhaja tudi samo ime zasedbe, natančneje iz ponavljajočega se zloga »Ti-Ti-Ti-Ti-Tisnikar«, hkrati pa gre v pesnitvi za Jožeta Tisnikarja, slikarja samouka, ki predstavlja enega izmed navdihov zasedbe. Njegove slike se, kot njihova glasba, gibljejo med vidnim in prikritim. Zlasti na nedokončani sliki Muzikanti, ki je ostala po slikarjevi smrti na slikarskemu stojalu oziroma štafelaju in predstavlja nekakšen motiv za celoten album, vidimo grobe obrise figur ter veliko praznega prostora, pri čemer poraja več vprašanj kot odgovorov. Sam slikar je v svojem ustvarjanju pogosto izhajal iz eksistencialnih vprašanj o življenju in smrti, se preizpraševal o bivanjski tematiki in se postavljal na mejo med snovnim in nesnovnim. Ravno to pa poskuša na debiju s svojo glasbo poustvariti trio TiTiTi. 

Zasedba se tako giblje nekje med oprijemljivim in neoprijemljivim – ko že mislimo, da lahko njihovo glasbo formuliramo, zavijejo na neko svojo pot, pri čemer pa nikoli ne naredijo prevelikega zavoja, zaradi katerega bi popolnoma izgubili poslušalca. Gibljejo se med tradicionalnejšimi oblikami jazzovskega izrazoslovja kot tudi sodobnejšim zvokom proste improvizacije, mestoma pa se približajo tudi zvokom sodobne umetnostne glasbe. Svobodni jazz zasedbe tako ne izhaja nujno iz povsem nestrukturirane improvizacije, atonalnosti in aritmike, temveč se njihova izraznost predstavi prvenstveno preko žanrske fluidnosti, ko povsem svobodno po občutku prehajajo med bolj dogovorjenimi glasbenimi vzorci in formulami ter avantgardo. 

Jazz Cerkno jih bo gostil na ŠTREAMU, RŠ še prej v Tolpi bumov
 / 17. 5. 2020

Mogoče z albumom Štafelaj TiTiTi ne pišejo novih pravil v jazzovskem vokabularju ali čemerkoli temu podobnega, vsekakor pa gre za zelo všečno ploščo, ki zelo uspešno prehaja med znanim in neznanim, oprijemljivim in neoprijemljivim. Po svoje glasba te izdaje spominja na album zasedbe Oholo! izpred dveh let, v kateri so igrali med drugimi prav tako člani skupine TiTiTi, le da je sedaj zasedba manjša in tako njihova glasba bolj intimna in instrumentalno ter tudi estetsko nekoliko bolj omejena. Skratka, gre za »nežnejšo« obliko iste struje, ki se močno napaja v ritmih, harmonijah in melodičnih vzorcih bolj oprijemljivih podžanrov jazza ter v dekonstrukciji le-teh. S tem pa sicer niso nič kaj manj povedni.

facebook twitter rss

 

Podprite kakovostne radijske vsebine tudi v koronski dobi, kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • [[nid:123]] - Insert a node content
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.