Merge, 2015

Moralo se je zgoditi. Svet punk rocka je bogatejši za novo rock opero. Morda ni toliko presenetljivo to, da je ta prišla izpod prstov Patricka Sticklesa in njegove formacije Titus Andronicus, ki se je s konceptualnostjo resno ukvarjala že na s civilno vojno obravnavani tematski plošči The Monitor, kot je presenetljivo dejstvo, da je iz petih dejanj zgrajeni album The Most Lamentable Tragedy eden najboljših primerkov omenjenega žanra sploh, če si rock opero dovolimo tako tudi označiti.

Bo že držalo, da je The Most Lamentable Tragedy delo prominentnega tekstopisca, ki je za svojo odo manični depresiji uporabil medij, s katerim je lahko najbolj enovito izrazil svoja čustva. Da lahko forma punk rocka zdrži in preživi grandioznost rock opere, so nazadnje z albumom David Comes to Life pokazali že iz podobnega glasbenega zaledja izvirajoči Fucked Up, a se je njihova adaptacija vseeno precej bolj oklepala ideje punk plošče.

V tem oziru so Titus Andronicus z The Most Lamentable Tragedy stopili še korak bliže formi klasične rock opere in tako pokazali, da lahko punk glasba znotraj izoblikovanega koncepta še vedno zveni sveže. Plošča z žanrskega vidika rock opere res ne prinaša nobene revolucionarnosti, tudi sama je prežeta s teatralnimi klišeji, kot so denimo zvočni interludiji, a zato svojo veličino pokaže v popolnem glasbeno-narativnem dopolnjevanju.

Na plošči spremljamo človeka z imenom “Our Hero”, čigar blodnje skozi življenjske izkušnje, polne zlorabe drog, nasilja in duševnih bolezni, delujejo kot prispodoba za manično depresijo. Stickles ne slovi kot posebej navdušujoč vokalist. Bolj kot vokalne zmogljivosti zato navdušuje plaz nalezljive energije, ki spremlja njegovo živčno grgranje. Izraznost v vokalu je prav tako odkrita kot naracija, ki ga spremlja. In kako tudi ne. Celoten album je nenazadnje odraz Sticklesove zavesti in osebnih bitk.

In tako je tudi slišati. The Most Lamentable Tragedy je poln frustracij, ki spremljajo spopadanje z boleznijo. Na njem se srečuje in prepleta veliko različnih žanrov in stilov, nihanj razpoloženj, ki se iz maničnega divježa v trenutku prelevijo v blodnjak brezizhodne depresije. Temu sledi tudi zvočno ogrodje 29-ih skladb, ki se razprostirajo skozi pet dejanj. Če se prvo ujame v huronski jezni coni, smo v drugem povabljeni v bolj ezoterične vode, zato da bi se prepustili eksperimentalni pokušini v tretjem in občutili pop-punk inkarnacijo v četrtem. Pravo čustveno intenzivnost je Stickles pripravil za konec ter v petem dejanju sklenil pestro avtorsko raznolikost, ki jo plošča v taki obliki tudi potrebuje.

Večje ni nujno boljše, toda z The Most Lamentable Tragedy so Titus Andronicus pokazali, da se lahko uspešno spopadajo z izzivi, ki si jih zadajo, ob takšni ambicioznosti pa ni težko priznati, da imamo opravka z bržčas enim izmed najboljših punk bandov nove generacije.