Bureau B, 2023

Tokrat se bomo sprehodili po razstavnem prostoru izkušenega nemškega elektroničarja, po izobrazbi sicer kiparja – Detlefa Weinricha, ki se pod kompakten skulpturni projekt z naslovom Leave Me Alone podpisuje kot Tolouse Low Trax. Detlef je med drugim član nemške bendovske zasedbe Kreidler, poleg Lene Willikens, Vladimirja Ivkovića in Jana Schulteja pa tudi ustanovitelj in glavni programski vodja slavno neznane mešanice kavarne in kluba Salon des Amateurs. V kontekstu eksperimentalne krautrock zapuščine, kombinirane s svojstvenimi različicami novejšega, po večini tribalistično usmerjenega techna v naročju industrialne arhitekture so rezidenti salona postali glavni krivci za čudaško klubsko dogajanje v düsseldorfskem salonu.

A Tolouse Low Trax – kot mojster povzročanja srbečic tistim nevajenim muvanja na BPM-ih, nižjih od 120, hkrati dokazuje tudi zmožnost prevračanja te formule. Uspešno se namreč pretihotaplja ob bok največjim, širši publiki ljubim didžejem, na lajnapih večjih evropskih festivalov elektronske glasbe. Predvidevamo sicer, da bi v njegovi lastni zbirki plošč prej našli obskurne izdelke glasbenikov, kot so Conrad Schnitzler, Lena Platonos in Muslimgauze, kot pa house in techno hitičev. A vendarle naj opozorimo, da Detlef ni klasični didžej, saj v svoje žive nastope večinoma vključuje le lastno produkcijo, pa še to večinoma samo tisto neizdano. Detlef pove tudi, da mletja nočnega življenja niti ne mara preveč. Je bolj tiste vrste tip, ki ustvarja zjutraj, ko ima svet še smisel. A ob njegovih nastopih publika vendarle ne ostane ravnodušna, kljub temu da bi nekatere Detlefove stvaritve, kot je na primer novi komad Impure Nature, na hitro lahko označili kot ravno take. Verjetno gre za tisti vic, ko se posmehujemo pešcu, ki na cesti, na kateri še duhov ni več, čaka zeleno luč. Okrog takšne trapaste situacije pa Tolousu uspe naslikati zabaven performans na temo norosti pravil, v katerega povleče poslušalca in ga potencialno zvabi k plesu z nepredvidljivim.

Tokrat poslušamo njegov peti dolgometražni studijski album Leave Me Alone, ki je izšel pri legendarni hamburški založbi Bureau B, zaznamovani z izdajami, razpetimi med popom in avantgardo. V primerjavi s predhodnimi izidi komadi na letošnjem albumu še vedno ohranjajo zmahan karakter v počasnejših BPM-ih, prebijajo pa se skozi zatohlo atmosfero. Povratno pa zaradi njene impresivne nasičenosti pozabimo na hitrost kot sploh pomembno merilo v diskurzu o glasbi. A same zvočne komponente, ki gradijo te kompaktne brutalistične stvaritve, zavoljo svoje materialnosti, medsebojnih povezav in razdalj delujejo nekoliko zračnejše. V vsej nasičenosti nasprotujočih si pravil se na te določene posamičnosti zaradi njihove svojske surovosti lahko tudi osredotočimo, ko si to želimo.

Takšno glasbo težko opišemo kot minimalistično, vsekakor pa že zaradi ožjega arzenala inštrumentov glasbenik uporablja rudimentarnejše zvoke in ostaja naklonjen tistim zvokom, ki direktno iz mašine nastanejo ob njegovem prvem instinktivnem nareku. Ti zvoki večinoma ne sovpadajo tako, kot bi si morda želeli techno puristi, a morda ravno zato ne jemljejo pozornosti eden drugemu. Takšen princip dela pa Tolousu omogoča igro pretehtanih kompozicij, ki v pazljivem ritmu naključij nastajajo kot nekakšen dadaistični ready-made asemblaž v kabinetu čudes. Ob vsakem vnovičnem obisku tega nelinearno urejenega prostora pa nam pozornost ukradejo vedno drugi detajli in artefakti. V opomin na kaotično naravo stvari …