TOMAHAWK: TONIC IMMOBILITY

Recenzija izdelka
14. 4. 2021 - 19.00

Ipecac recordings, 2021

 

Da zasedba Tomahawk sploh še obratuje, do pred kratkim ni bilo oznanjeno. Zloglasno zgodovino in življenjepis zadnje četvorke Denison-Patton-Stanier-Dunn, ki se je v predrugačeni postavi zagnala dobrih dvajset let od tega, bi bilo ob tolikoletnem ne-delovanju skorajda nujno še enkrat navesti. No, pa ju ne bomo. Najprej zato, ker se je treba počasi učiti neprijaznosti in krutosti tega sveta, nadalje še zato, ker so Tomahawk s svojimi štirimi albumi zagotovo premaknili, če že ne polomili kakšen kolešček v tršem rockovskem razvoju v letih, ko je bilo to še kako potrebno. Njihovo glasbeno čtivo je za vse neprilagojene entuziaste skorajda nuja. Opirati se na komentarje, da je splošna narava tega benda enostavno preveč razgibana in razuzdana, da bi jo jemali resno, enostavno ne pride v poštev. Prav tako vse pavze, vzponi, padci, zdrahe in ostalo ne pride v obzir pri tretiranju te zasedbe že zato, ker nebroj bendov, projektov, albumov in soundtrackov v to zasedbo vključenih članov že od daleč in od nekdaj nakazuje nejasno glasbeno panoramo. 

Tomahawk - Oddfellows
Recenziramo novo ploščo Tomahawk
 / 3. 2. 2013

Po bizarnem eksperimentu v klasični bendovski postavi se je skozi albume venomer vil Pattonov črn, robni humor v mračnih tematikah in obskurnih lirikah. Nepogrešljive so bile kajpada Denisonove nergave riffovske afere, ki so lahko dokazovale domačnost tako v grobih nadzorovanjih hrupa, jazzovskih prečenjih, kot tudi v mističnih, na indijanski tradiciji navdihnjenih pesmih. Dunn, ki je na basu prevzel Rutmanisovo dejavnost, ne izgublja navdiha preteklih učvrščevanj podna in dinamičnega zvitogodbaštva. Prav tako ni bilo mogoče odšteti Stanierjevega ritmičnega postopaštva, ki je premleval in drobil vse, kar mu je omenjeni trojček navrgel, ter dano še dodatno napel v vselej nevarno in muhasto muziciranje. Vplivi matičnih, predhodnih ali projektnih glasbenih sestavov vseh členov benda so bili v glasbi Tomahawk seveda občutni ob vsakem albumu. Njihov ogromen vpliv na mnoge smeri neodvisnega rocka in še česa na nemalo izdajah brez težav konkurira zobu časa. Osem let po predhodniku Oddfellows je tokrat pred nami peti album Tomahawk z naslovom Tonic Immobility

Peti album je bil v paci že nekaj časa, vendar je morala izdaja ob vsej zasedenosti glasbenikov, no, predvsem Pattona, počakati do letošnjega marca. Dunn, Stanier in Denison so album posneli v Nashvillu že nekaj let nazaj, Pattonov vokal pa je, kot že velikokrat, dobil končno podobo v domačem studiu, tokrat v bolj obtesanem pristopu. Kitaro, bas in boben so poleg vokala v Tomahawk formaciji spremljali še vokalni efekti, sinti, razni sempli. Tokrat pa zasedba razen nekaj vmesnih klaviaturnih vložkov, elektronskih manipulacij in spremljevalnih vokalov stoji v najbolj okleščeni verziji do tega trenutka. Bojazni, da so postali glasbeno miroljubni ali enotni, ni. Tveganim naskokom razcepljenih karakterjev smo spet priča prav v tolikšni meri kot na videz prizemljenim in uvidevnim ter spevnim refrenom. Uvodni dvojec SHHH! ter Valentine Shine ohranjata našpičeno formo in napadalnost starega kalifornijskega punkrocka in hardcora, medtem ko Predators and Scavengers v sebi nosi prvinsko trashmetalsko vibro, razoroženo po Denisonovo, ki bi jo brez težav umestili na prvenec. Doomsday Fatigue zapiha po umirjeno napetem in pripovedovalnem špagetarskem vestrnjaštvu, Tattoo Zero pa koleba med govorjenim besedičenjem  čez ubirajočo podlago v stilu Enablers in gruvaškim hardcorovskim refrenom. 

Tonic Immobility uteleša čvrsto bendovsko držo, ki spet kakopak spada med mnoge albume, vključene na čudna pota konfuzne rock glasbe. Presenečenja so pričakovana, a vendarle peti album nakazuje največ stikov s predhodnimi izdajami. Fatback s Stanierjevimi postanki objestno zavija proti prvima dvema platama, medtem ko Eureka in Howlie na drugo žogo prhnita po albumu Anonymous. Plošča  Oddfellows je prikrajšana za grungerski melos komada Bussines Casual. Čudaško je govoriti o albumu Tonic Immobility kot o najbolj reprezentativnem albumu zasedbe takšnega kova, kot so Tomahawki, a verjetno trditev ni daleč od resnice. Zgodba štirih glasbenih tvorcev k sreči nadaljuje, kjer je končala osem let nazaj. Zaletavo, nergavo ter vneto si še vedno predajajo godbene bizarnosti v visokokakovostni, četudi skrajno posebni maniri. 

 

facebook twitter rss

 

Podprite kakovostne radijske vsebine tudi v koronski dobi, kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • [[nid:123]] - Insert a node content
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness