20 Buck Spin, 2018

Tokrat bomo v Tolpi bumov oplazili fenomen severnoameriškega death metala, ki v tem času zbuja našo pozornost z odličnim nizom ostudnih izdaj. Predstavljamo ploščo, ki je izšla pri eni pomembnejših ameriških založb 20 Buck Spin. Kanadska zasedba Tomb Mold je še relativno nov pojav na sceni. Svoj prvi demo so izdali leta 2016, Manor of Infinite Forms pa je sicer že njihov drugi album.

Tomb Mold smo hitro opazili že z izjemnimi demo izdajami. Njihov prvi demo The Bottomless Perdition iz leta 2016 je takoj nakazal, da gre za perspektiven bend, ki se valja po lužah jamskega death metala. V istem letu so izdali tudi demo kaseto The Moulting, na kateri so malenkost nadgradili zvok, predstavili pa material, ki je spominjal na klasičen starošolski death metal v stilu zgodnjih Entombed. S prvencem Primordial Malignity, izdanim leta 2017, so se še močneje cepili med skandinavsko šolo in klasičnim ameriškim death metalom a la Immolation. Demo z naslovom Cryptic Transmissions, prav tako iz leta 2017, pa že nakaže tudi tisto bolj tehnično plat benda, ko začutimo vplive finske kultne zasedbe Demillich. Takšna redna frekvenca izdajanja novega materiala nam da jasno vedeti, kako trdo bend dela, zato je tudi njihova druga albumska plošča Manor of Infinite Forms prava poslastica za naša ušesa.

Tomb Mold so se sicer znašli v današnji poplavi bendov, ki skušajo zveneti kot death metal pionirji osemdesetih. V zadnjem desetletju se je trend zavračanja modernega metala razširil po vsem svetu, zato smo danes priča napadu ogromnega števila bendov, ki skušajo ujeti duh starega death metala. V večini primerov gre za navadne klone, ki v poplavi preprosto utonejo. Nič nenavadnega ni, če slišimo ameriški bend, ki zveni kot finski, in obratno. Na tej zasičeni sceni pa vsake toliko izstopi kakšen biser in Tomb Mold so brez dvoma eden izmed teh. V osnovi gre pri njihovi glasbi za popolno ravnotežje med kaotično kozmično energijo in nabrito surovostjo primitivnega death metala. Tomb Mold združujejo veliko število žanrskih vplivov v svojstveno novo celoto, ki nalašč deluje shizofreno. Bend nas ves čas bombardira z neskončnim nizom riffov in ritmičnih preskokov. V primerjavi s predhodnimi izdajami je razlika v produkciji na plošči Manor of Infinite Forms odprla prostor, v katerem talent kitaristov doživimo v popolnosti. A čistejša produkcija tu ne pomeni, da je bend izgubil na surovosti ali umazani zvočni sliki. Še vedno gre za kaotično in umazano muziko. Z vso brzino in tehničnim riffovjem bi ob bolj umazani produkciji izgubili na razločnosti, kakršno zahteva izjemno točen in oster žanr death metala.

Dinamike aranžmajev skladb so raznolike, vendar pripravljene z občutkom. Kitare skačejo od ezoteričnih linj, ki spominjajo na Demillich, do enostavnih riffov v liniji starega švedskega death metala. Počasnejši deli spominjajo na Immolation ali tudi na Bolt Thrower in so v kombinaciji s poskočnimi kitarskimi pasažami enakomerno razporejeni po celotni plati. Težko bi zatrdili, da na Manor of Infinite Forms kraljuje brzina, lahko pa rečemo, da brzinski deli vsekakor predstavljajo najbolj katarzičen moment plošče. Vse skupaj je sicer zastavljeno v odličnem ravnovesju, zaradi česar je material toliko bolj zanimiv, da bi ploščo razumeli v celoti, pa jo moramo večkrat poslušati v celoti. Pomembna zanimivost plošče so tudi solaže, skrite precej globoko v zvočno sliko, ki nikoli zares ne izstopijo. Gre za majhne kitarske intervencije, ki se lahko prikradejo mimo nas, ne da bi jih sploh opazili. Najbolj monoton na plošči je za žanr tipičen vokal, torej nizko kruljenje. A po drugi strani lahko izpostavimo tudi dejstvo, da vokale pravzaprav prispeva bendov bobnar, kar ob takšnem energičnem bobnanju vsekakor ni preprosto.

Tomb Mold so eden izmed bendov, ki dvigujejo standarde podzemne metalske scene. Z iznajdljivostjo in izvirnostjo ob kopiranju starih bendov so Kanadčani svoj izraz naštudirali in izpilili do popolnosti. Manor of Infinite Forms je plošča, ki bo vsekakor močno zaznamovala metalsko leto 2018, oziroma predvidevamo celo, da bo zaznamovala kar celotno drugo desetletje novega tisočletja. Gre namreč za vrhunski izdelek, h kateremu se bomo vsekakor vračali tudi takrat, ko bomo gledali nazaj na metalsko podzemlje tega obdobja.