Tony Buck, Magda Mayas, John Butcher, Burkhard Stangl: Plume

Tony Buck, Magda Mayas, John Butcher, Burkhard Stangl: Plume

Recenzija izdelka
28. 4. 2013 - 19.00

Unsounds, 2013

 

Na sveži izdaji založbe Unsounds, plošči „Plume“, pod katero so podpisani štirje od najvidnejših in najaktivnejših svobodnih improvizatorjev zadnjih dveh desetletij, se v dveh trio postavitvah srečajo Tony Buck, Magda Mayas, Burkhard Stangl in John Butcher. Čeprav glasbenikov ne gre posebej predstavljati, omenimo le, da Tonyja Bucka širša javnost pozna kot bobnarja in tolkalca proslavljenega tria The Necks; Magda Mayas je energična raziskovalka prepariranega klavirja, med njenimi zasedbami pa recimo izstopa duet s saksofnistko Christine Abdelnour; John Butcher je referenčni saksofonist določenega dojemanja neidiomatske svobodne improvizacije ter raziskovanja razširjenih saksofonskih tehnik in skrajnih akustičnih pojavov; Burkhard Stangl pa je že nekaj časa eden izmed bolj produktivnih elektroakustičnih skladateljev in performerjev – predvsem na električni kitari.  

Kaj lahko torej pričakujemo od njihovega srečanja? Plošča je pospremljena z izjavo Butcherja, da so najbolj kreativne situacije za improviziranje tiste, kjer igraš z glasbeniki, s katerimi si v dolgoletnih odnosih, a nimaš priložnosti pogosto igrati skupaj. Gre za kombinacijo skupne zgodovine in svežine. Tisti, ki delo Butcherja, Bucka, Mayasove in Stangla poznajo, lahko tako do neke mere predvidijo, kako bo stvar zvenela. A prekopicevanja tenzije in globoke skladnosti so povsem specifična temu partikularnemu srečanju – to pa lahko izkusimo toliko bolj tudi zato, ker se oba kosa na plošči ponašata z dolžino dobre ali slabe pol ure. 

Kot že omenjeno, ti dve improvizaciji podpisujeta dve trio kombinaciji, v katerih sta stalnica Butcher in Buck, pridružita pa se jima enkrat Stangl, drugič Mayasova. Izstopa, v pozitivnem smislu, predvsem Buck, čigar čuječnost, teksturna zvedavost ter podtalno asertivna vztrajnost ključno zaznamujejo dogajanje. Zanimivo je, da njegova tolkalska igra kljub odprtemu horizontu zvočenja ter izredni bogatosti načinov dotika, udarjanja, drsanja in vibriranja ohranja vez s konceptom drumseta in tisto tlečo močjo, ki jo s seboj prinaša ta zgodovinska tolkalska konstrukcija. V tem se razlikuje od številnih ostalih radikalnih improvizatorskih tolkalnih raziskovalcev, njegova ozemljenost v bolj energičnih in odprto ritmičnih, iz rocka izhajajočih glasbah pa je v tem primeru prej prednost kot hiba. Upal bi si celo trditi, da ravno njegov prispevek s svojo konstantno podtalno silo naredi to ploščo dosti bolj zanimivo - tudi z ozirom na mnoštvo izdaj tovrstnih mojstrskih improvizatorjev. 

Butcher je prepoznaven od prvega zvoka, v teh setih pa se prepušča podobno razpršenemu igranju kot na pred nekaj meseci recenzirani plošči »Oto«, kjer mu je delal družbo Matthew Shipp. A če ga je takrat na nove nivoje intenzivnosti pribrcal Shippov energični post-free-jazz pianizem, se tokrat zdi, da v trenutkih bolj konvencionalnega saksofonskega igranja ni vedno najbolj prepričljiv. To je opaziti predvsem v prvi skladbi »Fiamme«, kjer se Butcherju in Bucku pridruži Stangl, ki prav tako v igro vnaša nekaj bolj prepoznavnega tonskega materiala. A njegovi izvori so drugje, v nekakšnem s strani improvizatorjev posvojenem postfeldmanovskem modusu. Opazno je njegovo prehajanje med čistimi tonskimi ubiranji ter kontrolirano mikrofonijo, v katero se pogosto prelivajo. Takšno avro pa ohranjajo tudi njegovi ekskurzi v bolj zrnato in hrupno preparirano igranje. Na splošno pa vsebuje ta kos več tistih aporij znotraj skupinskega improviziranja, katerih uspeh ali neuspeh določa predvsem kvaliteta poslušanja vseh vpletenih v takem trenutku. V tem smislu je lahko »Fiamme« kdaj pa kdaj rahlo bezljajoča. 

Tega pa ne bi mogli reči za finalni, 39-minutni kos »Vellum«, ki ga zaznamuje izrazita sinergičnost tako v točkah prelomov kot v podaljšanih in navdahnjenih dromljanjih ter energičnih nažiganjih. Magda Mayas s prepariranim klavirjem prav tako kot Buck na področju bobnanja premore več kot dobrodošlo moč in silo, ki se je zmožna v glasbo prikrasti tudi mimo idiomatskih dinamik. V primerjavi s prvo »Fiamme« deluje tukaj kolektivno improviziranje precej bolj osrediščeno. Tudi v raziskovanju in pritajenem prisluhu odzvenom in sledem porajajočih se struktur vsi trije delujejo bliže enemu samemu glasu. Vsaj spodaj podpisanemu se je v taki situaciji to zdelo dobrodošlo osvežujoče. Od vsakega posameznega poslušalca pa je seveda odvisno, v katerem modusu preferira svoje izbrane improvizatorje.

 

Leto izdaje: 
Institucije: 

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness