Tortoise: Touch
International Anthem, 2025
Tortoise, chicaški velemojstri žanrskih združevanj in razdruževanj, ki bi jih še najlažje etiketirali s preprosto opredelitvijo – njim neljubim označevalcem »postrock«, bolj kot iz rocka izhajajo namreč iz jazza, so se po devetih letih od izida razočarajočega albuma The Catastrophist vrnili med poslušalstvo s pretežno retro albumom Touch. Njihov sveži album je bil prvič posnet izven Chicaga. Ustvarjanje na več mestih je bilo preprosto posledica tega, da člani živijo tako v chicaškem, losangeleškem kot portlandskem okolju in je v osnovi povratek k formi, kar pa je za njihove ljubitelje nekonvencionalnih muzik verjetno bolj slab kot dober signal.
Njihova prva izdaja pod taktirko piscu najljubše jazzovske založbe vsaj zadnjih petih let, in sicer izjemne chicaške International Anthem, ki nas je razvajala z vrhunskimi albumi Jamira Williamsa, Bena LaMarja Gaya, Brandee Younger, Angel Bat Dawid, Roba Mazurka, pokojne Jaimie Branch, Dos Santosov, Makaye McCravna in tudi Jeffa Parkerja, prve kitare Tortoisov, je ponudila polletno čakanje med uvodnim singlom Oganesson, osrednjim singlom Layered Presence in izidom albuma Touch. Povratniški album tokrat geografsko razpršene in razseljene druščine, delujoče na krilih kolektivističnega ustvarjanja, je, kot rečeno, ubral drugačno studijsko prakso od predhodnikov. Posnetke so mojstrili dlje časa, na različnih koncih in z različnimi pristopi, kar je albumu morda odvzelo vrednost celovitosti, a v veliko manjši meri, kot se to morda sliši v teoriji.
Tortoise veljajo za eno gonilnih in najbolj vplivnih sil chicaškega in ameriškega postrocka, ki so mu z virtuoznostjo in eklektiko vtisnili neizbrisen pečat. Njihovi prvi trije albumi, istoimenski prvenec Tortoise, drugi album Millions Now Living Will Never Die in tretji TNT, so se uvrstili v anale jazz-rocka oziroma postrocka, temeljijo pa na skupnostnem in dokaj enakovrednem avtorskem doprinosu, kjer je izstopajoča figura vendarle producent, multiinštrumentalist in bobnar John McEntire. Najdejavnejši in zadnja leta najvidnejši član kolektiva je seveda izjemni kitarist Jeff Parker, ki smo ga predlani lahko ugledali tudi na odru Jazz festivala Ljubljana.
Po dobrih treh dekadah je osmi in doslej najkrajši album kvinteta nadaljeval nadrobno prepletanje različnih žanrov, katerih gonilna sila je nekakšna filmska kulisa, ki se začenja in končuje v polju morriconejevskega Spaghetti Westerna, vmes pa iz filmske zvočne krajine bohotno razkazuje mrzlo, toplo, povečini mračno in občasno svetlejšo popotniško žilico. Razbremenjeni glasbenih omejitev staroste postrocka hipnotično šarijo po svetu eksperimentalne godbe z veliko krautrockerskimi vložki, eksperimentalnimi jazzovskimi prvinami, štiričetrtinskimi techno in minimal techno vložki dokaj raznolikih tekstur, elektronskimi dodatki in avantdubovskimi odkloni, ki prinašajo ponovitve, epske in počasne prehode, brezčasne in vrhunske harmonije ter za bend značilne male in natančno ukrojene detajle. Za njihove razmere pa morda malce neposredna plošča preprostejših struktur v kompoziciji pričakovano niha med različnimi vzdušji in razpoloženji. Z izjemnim tehničnim in zvočnim muziciranjem se občasna pošastna zvočna nemirnost vije znotraj minimalističnega potepa. Mestoma bi ji lahko očitali celo prozorne in sterilne trenutke umirjenosti, ki pa vseeno delujejo precej namenski.
Zasedba v tej mračni in otožni mistiki in mestoma premalo navdahnjeni, celo ravnodušni in brezskrbni celoti z inštrumentacijo razkošno razkazuje dolga fraziranja, zanje značilne prehode, spreminjanja akordov, občasna sinkopiranja, razčlenjevanja, nestabilno gibajočo dinamiko in ravnotežje med svobodo in pravili. V kompozicijah in dodelani funkcionalni zmedi vrhunsko kljubujejo tradicionalnim, predvsem jazzovskim estetskim navadam in prepletajo različne žanre, ki potihem, a jasno prihajajo v zvočno sliko in iz nje odhajajo. Ambiciozen, pošten in večplasten album je sprva zelo filmsko gruvaški in deluje na preprostem ritmu, ki počasi zgošča strukturo in je pogojno celo plesen, dokler ne integrira poliritmičnih zaporedij. Nadaljevanje ob dominantnih sintetizatorjih, vse manj subtilnih basih z jazzovskim pridihom progresivnega zvoka, melanholičnimi ambientalnimi ošvrki in motoričnimi elektronskimi ritmi pronica v postrock otožnost in občasno v nekakšen skoraj meditativno pomirjujoč hrup, ustvarjen s skupinsko dinamiko, polno prehodov.
Že res, da albuma ne bomo šteli med največje presežke kataloga želvakov, a mu dodelanosti in osmišljenega toka albuma vsekakor ne gre očitati. Touch je otožen album, na katerega pogosto posijejo sončni žarki. Je album podrobnosti znotraj ponovitev, album, ki je povsem koherenten in koheziven, čeravno se zdi navzven precej nametan. Predstavljajte si ga kot nekajurno vožnjo z vlakom s sedežem ob oknu. Nanj ste vstopili sredi belega dne in do globoke noči, ko ste z njim prepotovali nekaj sto kilometrov in videli vso paleto raznolikosti, se je zgodilo marsikaj. Odšli ste na čarobno in čudovito popotovanje po veličastnih in razgibanih svetovih Tortoisov, vseeno pa so bili večino dneva prisotni zimsko-hladni in mračnjaško turobni razgledi, ki vaše begajoče misli pripeljejo v končni razprostrt gotski triumf. Študiozni perfekcionizem zloveščega, tehnično in zvočno bogatega albuma je v tej, za njih dokaj neposredni, kompleksni glasbeni odisejadi, izpeljani na relativno preprost način, vračanje k formi. Pravzaprav je nostalgija, obdana z neverjetno kemijo posameznikov, ki večinoma delujejo kot jasna celota, a občasno izstopijo iz nje in kake kompozicije ne razvijejo dovolj ali pa jim za kak kratek trenutek celo razvodeni.
Kot glavno kritiko bi lahko izpostavili pomanjkanje čustvene vrednosti, ki v morbidno atmosfero psihedeličnega in nerefrenskega kaosa prinaša nesporno tehnično obvladaško virtuoznost. Tortoise vsekakor niso tako zvedavi in progresivni, kot so nekoč bili, njihov vrhunec je verjetno že za njimi, vseeno pa znajo sestaviti logično in smiselno celoto, ki deluje in nas vodi od melanholije do plesa, od sintetizatorskega glitcha do eksplozije in nas v zaključnem delu od nočnega potepa A Title Comes do kitarsko-sintetizatorskega Night Gang domišljijsko razvaja in album posameznih kompozicij vpne v smiselno celoto. Vsekakor je kljub pomislekom eden boljših albumov koledarskega leta, ki bo za mlajše poslušalstvo razodetje, starejšim fenom pa verjetno zgolj eden bolj posrečenih in manj raziskovalnih albumov Tortoisov, ki ga bodo verjetno umestili v zlato sredino njihove ustvarjalne kariere. Morda se navzven zdi kar malce avtopilotski, a je sestavljen tako precizno albumsko, da posamezne skladbe onkraj celote ne delujejo tako koherentno kot znotraj tega dobre pol ure dolgega albuma. Za fene Tortoise bo morda preveč konvencionalen, za prišleke in nove poslušalce pa ravno v taki meri nekonvencionalen album nevsiljive in vrhunske orkestracije, ki za razliko od predhodnikov ne bo definiral ali redefiniral žanra, a z vidika neobremenjenega poslušanja celote prinaša izjemno dovršeno in izmojstreno glasbeno izkušnjo. Long Live Tortoise.
Dodaj komentar
Komentiraj