Honest Jon's, 2012

Predajamo se četrti plošči škotske zasedbe Trembling Bells, ki na samosvoj način dreza v preteklost britanske folk tradicije, v katero je tokrat vpela tudi ameriškega gosta Willa Oldhama aliasa Bonnieja 'Princa' Billyja. Če so Trembling Bells s svojo glasbo odmev neofolkovskega poznih devetdesetih prejšnjega stoletja, ki se je iz ZDA, iz 'čudovite čudne Amerike' razširil po vsej zemeljski obli, se je tokrat preko njih v ta okvir prvič intenzivneje vpel Bonnie 'Prince' Billy. Za neofolkovsko gibanje je bilo značilno, da je k tradiciji pristopalo na podlagi zvočnega spomina, preko plošč in zapisov iz folkovskega gibanja, ne pa iz aktivne participacije v njem. Hkrati so v samo glasbo preteklosti vnesli številne nove pristope, nove zvoke, Žanrske prvine in nenazadnje sodobne vsebine na ravni glasu, lirične izpovednosti, pa čeprav je ta nemalokrat posnemala glasove preteklosti, od znanih folk trubadurjev prejšnjega stoletja, do manj znanih obskurnih figur iz zaprašenih zapisov valjev in vinilnih plošč.

V ta okvir lahko vpnemo zasedbo Trembling Bells, ki jo je l. 2009 v Glasgowu ustanovil bobnar Alex Neilson skupaj s kolegi, s katerimi je muziciral v številnih zasedbah. Neilson je bil prej bolj poznan kot izvrsten improvizator in svobodnjaški džezist, ki pa je rad eksperimentiral znotraj zvoka folk dediščine. Trembling Bells so tako nastali kot nekakšna sodobna, izraziteje elektrificirana rokerska verzija kultnih folk psihedelikov Incredible String Band, zasedbe, ki je s ploščo 'The Hangman's Beautiful Daughter' zaznamovala zvok marsikatere današnje sodobne folk zasedbe v Britaniji, še bolj pa čez lužo. Predvsem zaznamovanost ameriškega novega folka z britansko folk dediščino postavlja Bonnieja Princa Billyja v povsem drugo pozicijo, ki je izraziteje nagnjena k ameriški folk dediščini, kot se je razvila v prejšnjem stoletju. Hkrati pa iz druge pozicije izhajajo tudi Trembling Bells, saj je britansko folk gibanje še kako živo, razpeto med čistunske prenašalce dediščin folklorizmov in med tiste, ki so prvine folka vnesli v okvir popularne godbe. Alex Neilson je tako med drugimi poznavalec tako tradicije, kot sodobnih tokov, o katerih večkrat kritično piše za britanski glasbeni mesečnik The Wire.

S Trembling Bells je Neilson drzno in vešče vstopil na navzkrižje sodobnosti in tradicije, njun odnos pa niha od plošče do plošče. Teh so Trembling Bells nanizali kar tri v treh letih, postali ljubljenci otoške glasbene kritike in se občasno deloma celo približali zvoku rojakov Belle & Sebastian. 'Marble Downs', njihova četrta plošča v štirih letih, jih preko sodelovanja z Willom Odlhamov ponovno postavlja na novo pot, potem, ko so se ob zadnji plošči 'The Constant Pageant' kritiki že rahlo zbali, da se bend nevarno bliža zvoku sodobnih indie rock zasedb.

Kljub zgodnji eksperimentalni zasnovi zasedbe so se Trembling Bells hitro vpeli v formo pesmi, ki pa so jo  razrahljali in odprli jazzovski sinkopi, fuzz zvoku kitar, garažnim zvokom električnih orgel, občasno radostnemu hrupu, celo v elektronskih domenah in krautrocekrskemu pulzu, ki jih slišimo na pričujoči plošči. Predvsem pa je njihovo glasbo zaznamoval ekspresiven vokal Lavinie Blackwall, ki se ohlapno zgleduje pri britanski folk legendi Sandy Denny, hkrati pa je odlična izvajalka stare renesančne in baročne muzike. S tem daje glasbi večkrat starodaven zven, ki občasno zavije v baročno zaobljenost in napihnjenost. Plošča 'Marble Downs' njen glas spoji s krhkostjo Oldhamovega glasu, ki izhaja iz drugačne ekspresivnosti ameriškega rocka, punk rocka in seveda predvsem ameriškega folka. Med njima se tako ustvari samosvoja napetost, ki nosi vse pesmi na plošči, pa najsi naj gre za odlično temačno branje Oldhamove stare pesmi 'Riding', ki je eden od vrhuncev plošče, ali za igrivo akapelo 'My Housband Has No Courage in Him' o nepotešeni spolni sli mlade žene, ki si želi smrti svojega moža in skriva potentnost izza poguma. Ta lirično še najbolj spominja na folk besedilo, medtem, ko se ostala gibljejo v tipičnem Oldhamovem razcepu med bridkostjo in humorjem, med ljubeznijo, spolnostjo in bogom, med življenjem in smrtjo. Te so največkrat izvrstno pospremljene z bogato zvočno spremljavo, v kateri pod zvočnimi plastmi razbiramo preproste folk melodije, celo občasne izlete v starodavne glasbene tradicije. Seveda pa bend te tradicije mojstrsko senči in jih vpenja v sodobnejši zvok, denimo v nalezljiv pulz skladbe 'Ain't Nothing Wrong With A Little Longing', ki s ponavljajočim riffom spomni na pulz zgodnjega krautrocka. Tu je še zaključna 'Lord Bless All', ki jo sprva spremlja odličen večplastni drone, ki se kasneje razvije v opojni in nalezljivi psihedelični jam (beri: džem). Za povrhu gre za priredbo solistične skladbe pokojnega Robina Gibba iz znane pop zasedbe Bee Gees.

Plošča 'Marble Downs' prvič javno dokumentira sodelovanja med Willom Oldhamom in člani zasedbe Trembling Bells. Z njim je v preteklosti predvsem sodeloval njihov vodja Alex Neilson. Četrta plošča Trembling Bells je izvrstno nadaljevanje njihovega dela v polju psihedeličnega folk rocka, hkrati pa predstavlja še en obrat v njihovi karieri. Hkrati pa plošča izstopa tudi iz številnih sodelovanj Bonnieja 'Princea' Billyja, tako bolj ustaljenih, kot tistih, ki veljajo že za prav bizarna.