Trio Lumi: Tere Tere

Samozaložba, 2021

Tisti večer se je po volneni preprogi, na kateri se je gnetlo nekaj ljudi in glasbil, že skorajda polil kozarec vina, nakar je iz meha harmonike pritajeno zazvenela estonska ljudska viža in so vsi zbrani zastrigli z ušesi. Sledili so od početka sramežljivi prijemi inštrumentov, ki so se spletali v vse bolj ubrano ponavljajoče se igranje poprej slišane melodije, ta pa se je med prisotnimi svaljkala v vse bolj dovršeni podobi, v kateri so se zrcalili posamezni glasbeni izrazi.

Takle zajet spomin srečanja z ljudsko muziko bi lahko pripadal marsikateri glasbenici ali glasbeniku, morebiti pa bi se z njim poistovetila tudi zasedba, katere izdajo tale nedeljski večer recenziramo. Slovensko-estonska naveza violinistke, violinista ter violončelista tvori Trio Lumi, katerega spočetje je spodbudila naklonjenost ljudski godbi. Raziskovanje glasbene tradicije Skandinavije, Estonije in Balkana je povezalo tri godalce iz graške glasbene akademije in jih spodbudilo, da so zadnja tri leta intenzivno muzicirali, v predkoronski dobi uspeli tudi nastopati, zdaj pa ponudili svoj prvenec Tere Tere s prikladno hudomušnim imenom, ki nam po estonsko zakliče v pozdrav.

Če se vrnemo na prej opisani prizor, kjer ob vinu delimo ljudsko muziko in se samosvoje lotevamo njene predelave, naj tu omenimo, da se je godalni trio pri nastajanju albuma oklepal izraziteje zastavljenih vlog. Te so predvidele, da je Saimi Kortelainen v muziko vnašala melodije, viže ali napeve, njim je Oskar Longyka priskrbel harmoničnost, Urban Megušar pa vse skupaj vpel v gruv. Melodije iz norveških pokrajin, finskih gozdov ter estonskih otočij so prestale rekonstrukcijo in na albumu zaživele kot kompleksni aranžmaji, ki se spogledujejo z jazzovskimi ter eksperimentalnejšimi pristopi ubiranja strun. Kot celota zvenijo spevno, pop, kar bo morda tudi doprineslo k temu, da bo glasba Tria Lumi dosegla širše občestvo. Aranžmajem viž se je na zgoščenki pridružilo še nekaj Oskarjevih in Urbanovih avtorskih kompozicij, ki po obliki sledijo tistim ljudskim muzikam, ki z določenim ritmom predvidevajo tudi določeno kroženje po plesišču, kar s podrsavajočimi koraki pritiče denimo švedskemu plesu polska. Dodatno debi začinijo še pripovedni koščki, ki jih Saimi iskrivo deli in nam tako recimo v komadu The Devil and the Drunkard približa finsko zgodbo o neposrečenem upiranju skušnjavi. Iz globočin estonskih brezovih gozdov nas doseže tudi naslovna skladba Tere Tere, ki se božajoče izpoveduje in z brenkljanjem ter donenjem na albumu izstopa, nam pa poraja vprašanje, ali se s pesmijo zarisujejo prve poteze zvočne poti, ki ji bo komorna zasedba sledila v prihodnje.

Strunanje je igrivo in mojstrsko, kar bi bržkone od akademskih muzičarjev lahko tudi pričakovali. Skladbe se bohotijo s plastmi, v katerih se virtuozno skakljanje po celotni dolžini ubiralke pomeša z drznim sekanjem loka po strunah. Melodije, ki so služile kot podlaga za godenje, so se porazgubile v dodelani precizni ekspresiji, ki deluje kot triu povsem lastno ustvarjalno polje. Ob tem bi lahko namignili na često načeta vprašanja o interpretiranju muzičističnih tradicij, h katerim previdno pristopamo, nato pa spoznamo, da nas iskanje odgovora sooči z raznolikimi pogledi in nas zazanka v ponovno zastavljanje vprašanj. Zdi se, da se Trio Lumi z vsem tem ne obremenjuje preveč in na prvencu suvereno predstavlja mešan nabor iz svojega repertoarja.

Opravka imamo z na trenutke predvidljivim, a vseskozi energično nabitim harmoničnim zvočenjem, ki ne popušča in lahko kakšno uho že skoraj preveč zasiči, kar pa v presojo seveda prepustimo poslušalskim ušesom samim. Muzika, ki se vije izpod prstov treh klasično izurjenih glasbenikov, zveni premišljeno strukturirana, s čimer pa spominja prav na simetrično formo snežnih kristalov, ki jo je zasedba z estonskim poimenovanjem za sneg izbrala za svoje ime.