Night School, 2024

Konec avgusta letos se je iz Anglije Velike razlila mračna pripoved neizgovorljivega imena, odeta v odtenke vijolične, zelene in črne barve. Kot je značilno za veliki mali otok, zna glasba s tega ozemlja vedno presenetiti s čim posebnim. Tokrat je to tris mračnjakinj Tristwch Y Fenywod z vznemirljivo, čutno in čudno, toda tudi domačno muziko, z istoimenskim prvencem, ki so mu glasbenice nadele naslov žalost žensk. Pripoved v obliki osmih skladb je natanko to, kar bi pričakovali od mešanice omenjenih barv in imena zasedbe. Zvok vzbuja občutek otožnosti, melanholije, a razpira tudi vpogled v svet svetlikajočih se vijoličnih brzic, skrivnostne temnozelene in sive gošče, prijetno hladne topline in nepredirnih meglic z nejasnimi in neoprijemljivimi strukturami oziroma, raje, bitji. V oprijemljivejši podobi, osmišljeni na trdnejših tleh, je glasba zasedbe zvarek gotskega rocka, rahlega postpanka, folka in omehčanega darkwava oziroma coldwava.

Tristwch Y Fenywod je čaroben projekt treh glasbenic, ki se je leta 2022 usidral v Leeds, zadnje čase bogatem z razraslo se podzemno umetniško sceno. Vokalistka, tekstopiska in sedaj tudi citrarka Gwretsien Ferch Lisbeth je najglasnejša članica zasedbe, ki je pod imenom Urocerus Gigas med drugim del neuravnovešenega in nepokornega nojz oziroma nojz rock dvojca Guttersnipe in osrednja sila solo projekta The Ephemeron Loop. The Ephemeron Loop je z nenavadnim industrialnim, newwavovskim, metalsko-elektronskim prvencem med vsemi drugimi preteklimi projekti vsaj desetletje delujočih posameznih glasbenic po zvoku najzanimivejši. V novem triu za elektronskimi bobni sedi Leila Lygad, sicer članica zasedbe Hawthonn, katere glasbo zaznamujejo folk, ambientala, posnetki narave, drone, odmevajoči vokali, obrednost in ezoterika. Basistka Sidni Sarffwraig je s solo projektom Slaylor Moon v preteklosti izdala muziko za meditacijo in nekakšno tiho eksperimentalno elektroniko, po drugi strani pa je tudi članica kanadskega garažnega pop benda The Courtneys, ki je od vseh najprepoznavnejši oziroma najuspešnejši z vidika dometa. Zdi se, da so tri glasbenice lastnosti iz preostalih projektov sedaj zvezale v skupni snop, ki je glede na odziv ljubiteljev glasbe prerasel vsa njihova pričakovanja.

Ime zasedbe, žalost žensk, je pred dvema letoma vzniknilo na pogorišču nesrečnih okoliščin, smrti, splošnega družbenega vzdušja in znašanja nad ženskami. Najotožnejši toni so nastali na presečišču zasedb Cocteau Twins in The Cure, ki na površje najbolj prilezejo v drugi in šesti skladbi, vzdušje pa nas ponekod vodi tudi v samotne, umirjene pokrajine coldwave zasedbe Lycia ali pa v bolj razburkano raztreščenost zvoka Joy Division. Bas je minimalen in, ko ga bolje slišimo, zelo privlačen. Vlogo kitare prevzamejo dvoje ruske citre, ki glasbo zaznamujejo z močno melodičnostjo in večinoma omehčajo pridih hladnega vala in ritmiko postpanka.

Tri ženske so brodenje oplemenitile s pripovedmi v valižanskem jeziku, zato je celota še toliko bolj srhljiva in kljub privlaku ali pa morebiti prav zaradi te privlačnosti deluje odmaknjena od vsakdana. Vsebina skladb je radovednežem dosegljiva, toda to ne pomeni, da lahko popolnoma uzremo jasnost poezije, ki veje z albuma. Pripovedi sanjavo lebdijo in krožijo v zraku, hkrati pa iz muzike v obliki elektronskih bobnov, pogosto z njimi skoraj sočasnega zvoka bas kitare, rezkih potegov po strunah, izbranega jezika in interpretacije vznika nekaj zloveščega, robatega, mestoma tudi ostrega, priklenjenega k tlom. Kot prepad se razpre brezno med ukleščenostjo in svobodo, ki je tu nekakšno blodenje po sveti naravi z mislimi o pobegu v manj opredeljiv svet skrivnosti in pomirjenosti, v blaženost tega, česar ne razumemo, da raztrešči, razreši in zasenči vse, kar poznamo iz hipermodernega sveta, ob katerem se nam silovito hote in nehote vzdiga želodec. Prvenec zasedbe Tristwch Y Fenywod zaznamuje obrednost, ki med drugim poseduje in posreduje prepotrebno očiščevalno in pomirjevalno lastnost muzike.