Vrasubatlat, 2017

V tokratni Tolpi Bumov na valovih Radia Študent prvič predstavljamo Triumvir Foul, zasedbo, ki je bila prvič zares opažena z istoimenskim prvencem leta 2015 in se uvrstila v nekakšen amorfen izbor žlahtnega underground black/death metala, ki v njem trenutno nesnažno brsti na presečišču regresivnih tendenc, vsakovrstnih surovosti ter eklektičnega nabora karakternih ekspresij in preteče kreativnosti. Triumvir Foul prihajajo z območja Portlanda v zvezni državi Oregon, iz krajev, ki pogosto odmevajo od raznoraznih instanc tako imenovanega kaskadskega oziroma pacifiškega severozahodnega black metala. Člane si delijo s precej priljubljeno zasedbo Ash Borer, ki sicer ne sodi ravno v vrh tovrstne produkcije, a ne glede na to suvereno koraka po svoji poti, pred leti pa smo jo lahko v živo preverili tudi na Metelkovi. Vendar so Triumvir Foul tudi in predvsem člani samoiniciiranega kolektiva in založbe Vrasubatlat, ki se je okronana z lastnim magijskim pečatom namenila raziskati in izraziti, po lastnih besedah, globine razvrata, šibkosti, sramu, sovraštva do sebe ter izročenosti demonski karnalnosti z referencami tako na sumersko mitologijo kot na Emila Zolaja. Vsa ta nesnaga se pri bendih in projektih pod okriljem Vrasubatlat izraža tudi prek referenčnih glasbenih tropov, ki jo v nekakšni širši underground imaginaciji poosebljajo – torej prek neandertalskega death metala v različnih izpeljankah; prek surovih in nediferenciranih death/black prototipov, ki so obenem regresivni in avantgardni; prek noisa, nihilističnega d-beat punka in tako dalje.

Že ob prvencu Triumvir Foul je bilo slišati, da se Ad Infinitum in ostala druščina udinjajo v nečem, kar je precej teitanbloodovsko, a se od teh prvakov fanatičnega satanskega underground death/black gnusa tudi v marsičem razlikuje. Če se za Teitanblood zdi, da svojo zvočno-spiritualno moč v najboljšem smislu črpajo iz večnega enakonočja liminalnih death/black plošč, kot je A Blaze In The Northern Sky, je za Triumvir Foul več kot očitno pomembna referenca zgodnji švedski death metal val. A tukaj ne gre za pravoverno in malodane komično čaščenje recimo zgodnjih Grave ali Entombed, temveč za nekaj obenem bolj specifičnega in nedoločljivega, intuitivnega, skrivnostnega. Švedski death metal, vsekakor, a predstavljajte si, kako zveni, če se obsesivno ujamete v prvih 20, 30 sekund Left Hand Path in nato samo še strmoglavite v pekel, kjer vam meso s kosti parajo podivjane kitarske solaže, gnusobna hropenja in kričanja ter pač vseprisotni hrup vseh instrumentov na 11. Tako so večino časa slišati Triumvir Foul. In ko se ustavijo, se takoj znova zaženejo s takšno skoraj arhetipno podobo hrupnega swedish death/d-beat napada, ki pa je zaradi obsesivnosti in pokvečene reiteracije slišati sprevrženo in slaboumno.

To je več kot očitno tudi namen tako benda kot celotne pahljače ustvarjalcev pod okriljem Vrasubatlat. V tem oziru niso Triumvir Foul ne najbolj originalni in niti ne najbolj izstopajoči, a v svoji kreativno-destruktivni sili delujejo v liniji s tisto posebno kvaliteto, ki jo ljudje izven underground metal in punk fanatizma pogosto težko dojamejo. Plošča Spiritual Bloodshed lovi ravnotežje na previsu absolutne nujnosti in ekspresivne prisile, dolžnega poklona preteklosti in tradiciji ter vzdrževanja teh prepotrebnih peklenskih form prek nečesa, kar pa je dosti bolj nestanovitno, prekarno in neprevidno. Končni davek ni povsem predvidljiv, kače Ušumgallu, Bašmu, Mušmaḫḫū se morajo nahraniti in izbruhati, vi pa ste prepuščeni spiritualnemu pripustu krvi, ki je pri tem nastal.